Danes imamo več šol za vizualne umetnosti, več programov in več javnih zavodov, več učencev kot kdajkoli prejema visoke ocene, več imamo nagrad in nagrajencev posameznih nagrad, več imamo galerij, razstavnih prostorov, založb, medijev za objavo, več je trgovin z ustvarjalnimi pripomočki v katerih je na voljo več materjalov s katerimi je porisanega več papirja in platen. Vsega imamo več, a umetniška produkcija je najmanj kakovostna, javnost pa ne najde smisla zreti v likovna dela v muzejih dlje kot v reklamne panoje. Potrebno se bo zbuditi in si priznati, da smo v kulturni dekadenci in da merila s katerimi selekcioniramo ne vodijo nikamor.
Danes imamo več šol za vizualne umetnosti, več programov in več javnih zavodov, več učencev kot kdajkoli prejema visoke ocene, več imamo nagrad in nagrajencev posameznih nagrad, več imamo galerij, razstavnih prostorov, založb, medijev za objavo, več je trgovin z ustvarjalnimi pripomočki v katerih je na voljo več materjalov s katerimi je porisanega več papirja in platen. Vsega imamo več, a umetniška produkcija je najmanj kakovostna, javnost pa ne najde smisla zreti v likovna dela v muzejih dlje kot v reklamne panoje. Potrebno se bo zbuditi in si priznati, da smo v kulturni dekadenci in da merila s katerimi selekcioniramo ne vodijo nikamor.
“Pri nas sodelujemo le z akademskimi umetniki” (Galerija sloART) ali “V ponudbi imamo samo dela akademskih avtorjev” (Galerija Hest) je tip odgovorov katere dobim od galerij na vprašanje ali bi pri njih lahko imel razstavo ali z njimi kakorkoli sodeloval. Druge, kot naprimer Galerija Ex Arte, Galerija Zala ali Galerija Novak na prošnje nikoli niso sploh pripravljene odgovoriti ali pa pošljejo zavrnitev šele po treh poskusih kontaktiranja. Glede na informacije na spletu je akademska izobrazba tudi pogoj za članstvo v Društvu likovnih umetnikov Ljubljana, a kakor mi je bilo rečeno naj bi komisija ob pregledu ostalih referenc lahko bila pripravljena pogledat skozi prste. Nobena od galerij, ki so me tako zavrnile nikoli ni izrazila želje, da pokažem kaj sploh počnem.
Izraz za takšen odnos je kredencializem in pomeni postavljanje papirja, ki podeljuje status pred druge načine razumevanja človeškega potenciala in sposobnosti. Kot tak je nemalokrat povezan z načini družbene stratifikacije (tako je sociolog Max Weber konceptualiziral način kako moč izhaja iz procesov izključevanja), kjer določene družbene skupine omogočajo koristi, prednosti, dobičke, nagrade in položaje skozi dopuščanje dostopa do teh virov in priložnosti zgolj omejenemu krogu upravičencev. Kredencializem ustvarja homogeno okolje, odsotnost raznolikosti kritičnih pristopov in stališč, varen pristan za birokrate in tehnokrate, torej kot sortirni stroj, ki utrjuje privilegije spodbuja odnos do vrste uspeha, ki razjeda skupnost, kot jo zahteva demokracija, kar vodi v lažen občutek meritokracije. In danes kredencializem postaja tako vsesplošen način presojanja, da ga srečamo tudi zunaj zaposlovalnega okolja, pri ukvarjanju z vsakodnevnimi, etičnimi ali političnimi dilemami, čeprav moralni značaj, empatičnost, pogum, kreativnost, analitičnost, kritičnost, samoreflektivnost, vedoželjnost, izkušenost itd. sploh niso pogoj za pridobitev spričeval in priznanj.
Na več področjih je že nekaj časa očitno, da razen papirja, ki signalizira pridobljene sposobnosti, ti ljudje nato nimajo primernih veščin, znanj in talentov. Po inflaciji visokih ocen v šolah, kjer preokupacija z njimi ogroža intelektualno radovednost in po odstranitvi neuspeha kot motivatorja, kjer skoraj zgolj prisotnost omogoča pridobitev formalnih nazivov, postane zasledovanje in kopičenje izobraževalnih titul in certifikatov samo sebi namen. Ljudi motiviramo za postopke namenjene uspešnemu signaliziranju sposobnosti in vrednot, ne pa za delovanje na način, kjer bi bile sposobnosti in vrednote razvidne iz našega ravnanja v svetu. Trenirani za odkrivanje pravil igre se navadimo iskati potrditve pri napačnih vrstah dosežkov in koristi, navadimo se izogibanja tveganjem in sprejemanja vrednot, ki so zakoreninjene v statusu quo. Pridobitev takšnih dokončnih statusnih simbolov, ki dokazujejo dosmrtni profesionalizem ne glede na to kaj počnemo tako žal marsikomu predstavlja smisel in uspeh.
Preoblikovanje umetniških šol iz ustanov, osredotočenih na praktična znanja v subjekte, ki podeljujejo diplome odraža širše zgodovinske trende v izobraževanju in zaposlovanju. Od porasta višješolskega izobraževanja po drugi svetovni vojni, ki je ustvaril presežek kvalificiranih delavcev in s tem spremenil dinamiko trga dela, nakar je diploma postala že obvezna kvalifikacija, ter vzpostavitve akreditacijskih organov, ki določajo katere ustanove lahko podeljujejo diplome pod katerimi učnimi načrti (neodvisne šole so tako hitro začutile pritisk), pa do modernističnih dogem, ki so iz teh učnih načrtov zaničevalno odpravile praktična risarska, slikarska, ilustratorska znanja in jih nadomestila s teorijo in kritiko, ki je poznana samo znotraj teh institucij; vse to je ustvarjalo naraščajoč pritisk po osredotočanju na spričevala in s tem oblikovalo pojav kredencializma in inflacije diplom. Skozi dolgo obdobje nižanja kakovostnih standardov in slepe vere v ureditev smo sedaj prispeli do končne točke tega sistema, kjer bo v kaosu nereprezentativnih titul in priznanj potrebno veliko institucij (oziroma načinov oblikovanja uporabnih znanj) zgraditi na novo.
“Na žalost je izobraževanje sedaj res slabo. Šole niso slabe le pri branju, pisanju in računanju, slabše so tudi v kulturnih aspektih, na primer pri glasbi in umetnosti. Ničesar te več ne naučijo. To vem iz dvajsetletnih izkušenj najemanja ilustratorjev iz šol. Vsako leto so slabši. Zdaj so popolnoma absurdno retardirani. Ničesar te ne naučijo in tistih nekaj stvari, ki te poskušajo naučiti, je popolnoma napačnih.” - ilustrator John Kricfalusi
Po stoletjih izpopolnjevanja se je vrhunec v razvoju filozofije estetike in v najbolj rigoroznem usposabljanju likovnikov zgodil v desetletjih pred prvo svetovno vojno, torej v obdobju, ki nam je dalo Klimta, Sorollo, Van Gogha, Waterhousa, Pyla, Repina, Sargenta itd. Danes zahvaljujoč institucionalizaciji (post) modernističnih neumnosti izobrazba s področja likovne umetnosti ne predstavlja nobenega sita za umetnostno kakovost. Ker je bil skozi zadnje stoletje smisel umetnosti s pomenljive, skozi plastično strukturo formulirane estetske komunikacije resnic preusmerjen na dizajn in lahko učljiv tekst o delu, se je usposabljanje ustvarjalcev zreduciralo predvsem na spretnost v intelektualni gimnastiki namenjeni verbalni apologetiki prostih asociacij in interpretacij. Na mešanje zraka, po domače, kar je naredilo akademski naziv ničvreden, uporaben zgolj za signaliziranje statusa in prenašanje izbranih ideologij in dogem skozi poučevanje, svetovanje, kuriranje in nasplošno konstruiranje sveta umetnosti, ki oblikuje teorijo kot center svojih vrednot.
"Toliko umetnosti - ne vse, hvala bogu, ampak veliko - je postalo le nekakšna neumna igra za samopoveličevanje bogatih in ignorantnih, je nekakšen slab, a koristen posel." - kritik Robert Hughes
Posledice so tako vidne tudi v teh snobovskih galerijah, kjer je kljub akademski selekciji, ali pa ravno zaradi nje večina del na njihovih stenah nizke umetniške vrednosti, marsikaj pa se niti ne more klasificirat kot umetniška stvaritev. Od strogih belih spranih sten in izoliranih podstavkov, ki povečujejo občutek zaznane vrednosti izdelkov in specializiranega vokabularja, ki ima namen vzbujat strahospoštovanje, od narave organizacijskih struktur institucij in medijskega nekritičnega širjenja propagandnih strategij sveta umetnosti, pa do na oblikovanje prestižnosti svoje znamke osredotočenih galerij kot elitističnih zatočišč srednjega sloja, katere skušajo ustvarjalci umestiti v svoje zbirke značk, priznanj in certifikatov, ter do odsotnosti primernih znanj v splošni publiki kateri je umetnost danes neka tuja, nišna stvar za pretenciozne posameznike, vse to služi oblikovanju te avre ekskluzivnosti za posvečene, kjer se prodaja hierarhijo prestižnosti umetnostno neperceptivnim iskalcem finančnih investicij, ki si pred svetom obupno želijo izpasti kultivirani.
Namesto, da bi kakovost likovnega dela definirala učinkovitost umetniške formulacije, gojimo prepričanje, da bo kakovosti avtomatično zadoščeno kar s tem, ko opravimo šolske teste in nakopičimo čimveč certifikatov in priznanj. Skozi čas se je tako oblikoval obsežen institucionalni sistem, ki je izobraževalne časti, priznanja in nagrade spremenil v instrument kulturne hierarhije. Ustvarjanje, akumulacija in nadzor nad simboličnim kapitalom (torej prestiž, ugled, status, čast) so postali pomemben vir moči na vseh področjih. Danes je celoten sistem kulturnega ustvarjanja odvisen od pridobivanja spričeval, odlikovanj, nagrad in nahajanja na raznih seznamih in izborih kot simbolov prestiža, ter od institucij in organizacij, ki s tem simbolnim kapitalom upravljajo.
1.del, O nagradah
“Živimo v mehurčku, slavimo ustvarjalnost ali idejo o ustvarjalnosti, nagrajujemo stvari, ki nimajo nikakršnega pomena za resnično življenje. / Preveč nas v industriji je sprejelo idejo, da je osvajanje nagrad dokaz ustvarjalne učinkovitosti, tako zelo, da smo pripravljeni žrtvovati svojo integriteto, da bi jih dobili. In to je posledično zmanjšalo integriteto samih nagrad. / [Pri DDB] verjamemo, da osvajanje nagrad pomeni le, da ste dobri v osvajanju nagrad. Nam je bolj mar za pravi talent, ki se povezuje z resničnimi ljudmi, kot za ljudi s portfelji, polnimi lažne kreativnosti in nagrad, ki v resnici ne pomenijo ničesar.” - Amir Kassaei, glavni kreativni direktor pri DDB
Skozi zadnje stoletje so se med ustvarjalce in porabnike vrinili upravniki kulture, birokrati, funkcionarji in meceni, ki so v modele tekmovanj in oglaševalskih pristopov vnesli koncepte kot so best-of spiski, ustvarjalne konvencije, glasbeni in filmski festivali, knjižni klubi in vsa mogoča tekmovanja. James English v Ekonomiji prestiža opiše vzpon nagradnih šovov in festivalov, kjer so umetniški dogodki začeli postajati podobno mednarodni in tekmovalni kot športni, ter kako so mediji uspeli pretvoriti ta kulturna tekmovanja v praznovanja, nato v destinacije, kjer se bogati družijo s slavnimi in talentiranimi, ter na koncu v zabavne dogodke za javnost, na čemer je mogoče zelo dobro zaslužiti. V svet kulture se je vsilil odnos, kjer interes podeljevalcev, medijev, založnikov, galerij, kritikov, avtorjev in publike oblikuje vero v simbolični kapital nagrad, medtem ko je ob v resnici pogosto sistematičnem nagrajevanju povprečnosti očitno primarni motiv tega cirkusa predvsem trgovanje s prestižem.
“Kot so opazili številni komentatorji, je celotna scena podeljevanja literarnih nagrad postala podobna “predvolilni tekmi” iz Alice v čudežni deželi, kjer Dodo oznanja, da so "vsi zmagali in vsi morajo dobiti nagrade.” To seveda ni posebej okoliščina literature, ampak splošna značilnost sodobnega kulturnega življenja.” - James English
V ameriški zabavni industriji je bilo leta 2000 preko 4000 nagrad, kar je 27% več kot leto prej. Britanski pisci se lahko potegujejo za približno 300 nagrad, pisatelj Gore Vidal pa je rekel, da je v ZDA več literarnih nagrad kot pisateljev. Pesnik Peter Porter je rekel, da je v njegovi državi toliko nagrad, da "skoraj ni pisatelja v Sydneyju, ki je ne bi dobil." Število vsako leto podeljenih filmskih nagrad, je dvajset let nazaj rekel English, je zdaj večje od števila posnetih celovečernih filmov. Tetoverji, ki se udeležujejo vseh možnih konvencij lahko kopičijo tudi po 50 in več nagrad letno. Arhitekt Frank Gehry jih je prejel 130, Peter Lik je prejel preko 500 nagrad in priznanj za fotografijo, glasbenik Micheal Jackson pa več kot 800. Osemsto je danes tudi klavirskih tekmovanj, medtem ko bi jih pred drugo svetovno vojno verjetno lahko prešteli na prste ene roke. Cengagejeva knjižnična referenčna veja Gale vsako leto obnavlja kot telefonski imenik debele kataloge imenovane Nagrade, časti in priznanja, kjer za silo skušajo v 130 državah evidentirat nagrade z mnogih področij in beležijo preko 24.000 nagrad. V zadnjih desetletjih smo postali povsem obsedeni s priznanji in nagradami, kot da je kopičenje vseh mogočih značk edina vredna in medijsko zanimiva stvar katero lahko ustvarjalec kulture naredi.
Spletne strani avtorjev vsebujejo dolge sezname razstav, izobrazb in nagrad, galerije zahtevajo sezname razstav, izobrazb in nagrad, katalogi, ki evidentirajo slikarje in ilustratorje ponovno nizajo te sezname razstav, izobrazb in nagrad, novinarji članke in intervjuje napolnijo z omembami teh razstav, izobrazb in nagrad. V tujini so že nekaj let v porastu tako imenovane vanity revije, galerije in nagrade, ki se vzdržujejo na način, da nečimrni avtorji sami plačajo, da se pojavijo v njih, kar nato služi širjenju njihovih seznamov dosežkov. Ker so prejete nagrade lahko tako obskurne, da nihče ni za njih slišal se včasih vzbujanje prestiža preloži na interpretacijo gledalca z nedoločenimi izjavami kot “prejemnik mnogih nagrad” (kot tudi naprimer “privatna kolekcija” za slike, katere so avtorji podarili žlahti). Eden slovenskih stereotipov je, da smo obsedeni s priznanjem v tujini kot edini pravi potrditvi izjemnosti in se je dogajalo, da so slikarji tam najemali galerijske prostore in domačim medijem ponosno sporočali o svoji razstavi zunaj naših meja. Danes pa imajo že večje trgovine s kreativnimi pripomočki mednarodna tekmovanja, kjer lahko ustvarjalci s pošiljanjem svojih del po pošti svoje početje pokažejo v nekem razstavnem prostoru v tuji prestolnici in to navajajo kot razstavljanje v tujini.
Ambiciozni življenjepisi so tako polni navedb vsega mogočega kar lahko signalizira status in kompetence. Stene tetoverjev imajo uokvirjene vse možne certifikate z raznih tečajev, magari spletnih in slikarji navajajo pri katerem zvenečem imenu so nekoč opravili specialko ali vsaj kratko delavnico. Na nekaterih mednarodnih slikarskih natečajih tako poleg nagrad "Vsi udeleženci prejmejo diplomo, finalisti prejmejo posebno diplomo finalnega udeleženca, zmagovalci pa diplomo zmagovalca. Člani žirije bodo podelili tudi posebne diplome za tiste avtorje, ki so jim bili najbolj všeč." Te diplome lahko nato vidimo uokvirjene na stenah slikarjev, ko vodijo spletne tečaje. Na socialnih medijih, forumih in v mnogih računalniških igrah je prisotno algoritmično prejemanje nagrad in statusov za vsako opravljeno bedarijo in psihologi čedalje več opozarjajo, da nagrajevanje učencev za doseganje osnovnih standardov ustvarja generacijo, ki bo pričakovala nagrade za vse kar počnejo.
“Lik Woodyja Allena v Annie Hall (1977) glede Grammyjev pripomni, da se nagrade podeljujejo za tako dvomljive kulturne dosežke, da bi Hitler lahko dobil eno za "največjega fašističnega diktatorja" in šala je postala stalnica na vseh področjih kulture, od novinarstva do arhitekture.” - James English
Mnogo institucij, korporacij, založb, podjetij in medijskih hiš ustanavlja svoje nagrade in priznanja kjer nagrajujejo stilske vzornike, ljudi odličnosti, vplivneže, potencialneže, neustavljive borce, oblikovalce okusa in ustvarjalce sprememb. Podeljuje se trofeje za sodelovanje, plakete za sledilce, priznanja za najboljše novince in nagrade za dobesedno vse kar nam pade na pamet, tudi za mentorsko sposobnost pri podpori kariere urologinj. Pri nas je kopičenje Viktorjev zaključil Jonas Žnidaršič s tistim za posebne dosežke za popularizacijo blogov. Marsikatere bizarne nagrade so lahko anti nagrade (npr. Zlate maline), ki se na prvi pogled ponujajo kot v posmeh nagrajencem ali modelu odlikovanj, a v resnici tudi te utrjujejo idejo, da mora vsa kulturna produkcija biti nekako nagrajena. Tudi biti najslabši je nekakšen alternativni kulturni dosežek. Nagrade tako kot imitacije ali reakcije rojevajo še več nagrad.
“Oseba, skoraj sama, lahko povzroči neizmerne učinke tako, da zmoti igro in uniči pravila, pogosto s škandalom, instrumentom par excellence simboličnega delovanja.” - sociolog Pierre Bourdieu
Pristop k oblikovanju odmevnosti nagrade je tudi zdraharstvo. Najbolj poznana za vizualno umetnost je Turnerjeva nagrada imenovana po največjem angleškem slikarju 19. stoletja. Galerija Tate je nagrado izumila z namenom povečanja medijske pozornosti nase, sprožanja širšega dialoga okoli sodobne umetnosti in priprave širše javnosti na ustanovitev Tate Modern. Nagrada ne uživa slovesa zaradi kvalitativnih standardov, ampak zaradi incidentov in protestov, od sumljivih povezav med žirijami, trgovci in nominiranci in zlizanosti z mediji in pop kulturo, ki je obsedena s prestižem slavnih, do nominiranja in nagrajevanja kontroverznih bedarij, ki sprožajo zgražanje širom sveta. Crknjene živali v formaldehidu, razmetane postelje s kondomi, orjaške raztegnjene ritnice, skulpture napihljivih seks lutk, prižiganje luči v sobi in podobno. Škandaloznost, katero mediji raztrosijo naokoli kot ventilator v katerega je priletel drek je glavni vir moči takšnih nagrad in način kako oblikujejo svoj obstoj (English v svoji knjigi opiše kako je tak odnos vzpostavil Bookerjevo nagrado za literaturo), spornost, nesposobnost, šokantnost, banalnost, obscesnost so gorivo njihovega oglaševalskega stroja saj dobra zdraha ljudi prevzame bolj kot karkoli drugega in tisti kratek kulturni trenutek razvleče v teden medsebojnega kreganja. Abnormalno je bolj vznemirljivo kot normalno, kontroverznost je postala sodoben nadomestek za kontemplacijo, po kriterijih današnje kulture boljši od nesmrtnosti. Kot povedo njihovi kuratorji, tudi vsa negativna čustva razen apatije privedejo ljudi v galerijo, tako nagrada poleg izjemne momentalne medijske pozornosti nagrajencem koristi predvsem sami galeriji, ki je tako postala najbolj obiskan muzej sodobne kvazi umetnosti na svetu.
Posmehovanje nagradam torej ne spodkopava njihove efektivnosti. To da kritiki v najmočnejših medijih izpostavljajo Bookerjevo nagrado kot največje sranje pod soncem je del strategije. Proti nagradna retorika ni nujno naključna, ampak del organizacije glamurizirane podelitve nagrad s skrbno režirano kontroverznostjo in preučevanim medijskim izpostavljanjem. Tudi temeljna ugotovitev socialnih medijev je, da je najlažji način za povečanje človeške angažiranosti širjenje ogorčenja. Nekaterim nagradam daje zdraharska narava tudi anti institucionalen, anti protokolaren karakter katerega njihova specifična publika ceni. Namesto osredotočenosti na notranjo ustvarjalno energijo in izpostavljanje najboljšega kar premoremo so nagrade, priznanja in seznami kot sredstva za izdelavo in distribucijo prestiža postali invaziven, vsiljen center pozornosti v svetu kulture.
“Nič se mi moralno ne bi bolj gnusilo kot prejem oskarja ... Ne bi ga imel v svoji hiši.” - režiser Luis Bunuel
Ker je nagrajevanje oblikovano kot zelo dobičkonosen šov, so slavne osebe v zabavni industriji postale odvisne od institucij in so na nek način prisiljene igrati ta teater, ki sicer nima več nobene veze s stvarnostjo (kar se kaže tudi v drastičnih izgubah gledalcev v zadnjih letih, zato v želji po popularnosti uvajajo dodatne nagrade spletnega občinstva). Igralec Bill Murray je rekel, da gredo oskarji včasih v prave roke in enako pogosto v napačne in da so nagrade zanj nesmiselne in prezira vse, ki se aktivno zavzemajo zanje, James Cromwell pa, da je nagrado ustvarila industrija z namenom oglaševanja, ne pa prepoznavanja kakovosti. Istega mnenja so Woody Allen, Dustin Hoffman, Bradley Cooper in drugi, Katharine Hepburn je na podelitev oskarjev prišla le enkrat, takrat ko je nagrado podelila in so njeno od zemlje umazano oblačilo v zakulisju morali urediti s črnim sprejem, saj je prišla direkt z vrta (Rosamund Pike pa svoje nagrade zakopava na vrtu). Marlon Brando je oskarja uporabljal kot zaporo za vrata preden ga je podaril prijatelju in predlagal, naj iz kipca naredi svetilko. Pevka Barbra Streisand je rekla, da se prejetja prvega Grammyja sploh ne spomni in da nagrade itak nič ne pomenijo, Kanye West se je na svojega poscal, nekateri, kot Randy Blythe so Grammije prodali v dobrodelne namene, Sinead O’Connor pa je nagrade zavrnila češ da glasbeno industrijo zanima predvsem komercialen aspekt ustvarjanja in z nagrajevanjem vse bodoče ustvarjalce usmerja v ta odnos.
Ker se kot efektivno nagrado smatra, da nagovarja določeno publiko, je tako pomembna primerna sestava žirije, ki je reprezentativna načinu kot odjemalci tipično izbirajo produkte na trgu. Majhen proizvajalec inovativnih ekoloških produktov ali indie filmov se bo zanimal za signaliziranje prestiža drugačnemu profilu kupcev kot ti katerim oglašujejo masovni proizvajalci (ima pa nagrajevanje moč, da alternativne ustvarjalce tudi popularizira kot novo prestižno znamko). Tako za signaliziranje kakovosti in uspešno oglaševanje nekje ustvarjalci hrepenijo po nagradah po izboru potrošnikov, drugje je bolj uporabno, da jo podelijo kritiki, spet drugje pa štejejo nagrade katere podeljujejo stanovski kolegi. Filmski studiji zato najemajo svetovalce za pridobitev želenih nagrad in namenjajo na desetine milijonov dolarjev v promocijo namenjeno osvojitvi točno določenih popularnejših nagrad, ker so pomemben faktor pri financiranju prihodnjih projektov. Nagrajevanje je postalo del oblikovanja zvezd in kulture slavnih, kjer se skozi različne oblike promoviranja (igralce skozi revije, slikarje skozi galerije) z logiko modnosti transformira sposobne v začasne, zelo profitabilne superzvezde.
Nagrade v naših glavah na hitro poenostavijo sicer zahtevno prepoznavanje hierarhije kakovosti in tako izdelku v trenutku dajo simbolično vrednost prestiža katero je nato možno pretvorit v ekonomsko vrednost. Proizvajalci pijač včasih v želji, da z zlato nagrado prepričajo potrošnike v mednarodnem obsegu na predlog svetovalcev ustanovijo priznanje, ga podelijo samim sebi in natisnejo na embalažo. Večje nagrade, ki računajo na trdnejšo konstrukcijo prestiža pa vedo, da je le tega potrebno skozi leta zgraditi bolj premišljeno in s člani žirij, ki prestiž že imajo. Nagrade tako vodijo v boljšo prodajo, ko je A. S. Patrić prejel Miles Franklinovo nagrado za literaturo je njegov založnik objavil, da bo zato dal v tisk dvajset tisoč izvodov knjige. Tudi ilustratorske knjižne pogodbe v tujini imajo lahko klavzulo, ki nudi dodaten denar, če publikacija prejme neko določeno ilustratorsko nagrado, ki ponavadi vodi v višjo prodajo. Podobno študije v oglaševanju kažejo, da je nagrajeno delo več kot 10-krat bolj učinkovito kot delo, ki ne zmaga in je tako razumljiv pritisk na kreativne direktorje, da težijo h kopičenju in poudarjanju nagrad. Javnost verjame v prestiž nagrad.
“Edina stvar katero vem o nagradah je ta, da je Mozart ni nikoli prejel.” - pisatelj Henry Mitchell
Mislimo, da moramo za kakovostno kulturo neprestano nagrajevati, a v Mozartovem času niti ni bilo takšnih nagrad. Danes, ko bi vsi radi bili nekaj posebnega pa jih ni nikoli dovolj, saj se bodo vedno nekje ljudje počutili spregledane. Tako se ustanavlja nagrade za legitimiranje žanrov nižjega statusa, za odkrivanje neznanih avtorjev, za ustanavljanje klubov bralcev, za združenja ljubiteljev, pa feministične porno nagrade in tiste, ki se zoperstavljajo ideologijam veljavnega kanona (npr. nagrade za marginalizirane, ženske, nebelce), pa človekoljubne nagrade z namenom doniranja in tako dalje. Ter seveda nagrade z namenom zaslužka, v ZDA nekatere agencije prepoznajo potrebo pacientov, ki si želijo dobrega zdravnika in ego zdravnikov, da signalizira višji status, zato ustanovijo “pay-to-play” nagrade za katere nato od zdravnikov pobirajo letne honorarje za obdržanje nagrade, zdravstvene ustanove pa ohranjajo iluzijo kredibilnosti nagradam s tem, ko jih imajo izobešene v ordinacijah. Tovrstnega nategovanja se poslužujejo tudi podjetja, telekomunikacijska omrežja in odvetniške firme, zato zveze potrošnikov opozarjajo, naj ljudje ne nasedajo kupljenim nagradam in priznanjem raznih fiktivnih korporativnih programov rangiranja, neglede na to kako privlačne slovesnosti spremljajo podelitve teh trofej. Nekateri pa izigravajo tudi ustaljene popularne nagrade, tako je ESPN moral vrniti 37 Emmy nagrad.
Kot pravi Ferrara, ta preprosta hevristika (način kako ljudje delamo sklepe o kakovosti na podlagi drugih faktorjev) obstaja od nekdaj, a v zadnjih 100+ letih so statistiki, stroka, velika podjetja, prodajalci umetnin, množični mediji in javno izobraževanje institucionalizirali njeno uporabo in indoktrinirali javnost, da razmišlja kot bi bili člani kulta. Če bi rad svoji liniji gat dvignil percepcijo kakovosti in zaupanja jih oglašuješ s slavno osebo. Če bi rad, da se tvoje delo pogosteje citira si pridobiš nagrade. Če bi rad spremenil navade ljudi jih v svoj izdelek ne prepričuješ z argumenti, ampak izdelek predstavis kot simbol prestiža. Vse novice v medijih s področja kulture se začnejo z izpostavljanjem nagrad in priznanj vpletenih. Večkrat se mi je zgodilo, da so mi med risanjem na ulici pristopili ljudje z vprašanjem ali sem akademski slikar. Zdresirani smo v sklepanje, da šele statusi in nagrade legitimirajo ustvarjalčevo delo in da čimveč zbranih priznanj pomeni varnost naše vere v implicirano kakovost.
Ljudje čutimo potrebo po prepoznanju, priznanja našo percepcijo samopomembnosti spremenijo v javno novico in nas dvignejo nad množico. Na obiskih se vedno sprašujem kakšni so to ljudje, ki namesto slik na svojih stenah celo življenje gledajo uokvirjene papirje na katerih piše "Priznanje". Velik del naših kognitivnih virov je namenjen procesiranju sprememb našega statusa v odnosu do drugih, tako nas lahko bolj kot lastnost dela zanima status podeljen zmagovalcem, kar dela nagradne šove privlačne. Ko se rangiranja (torej komu pripada status in prestiž) pojavijo v javnih medijih se zavedamo, da so to isto informacijo opazile tudi množice drugih ljudi, nakar rangiranje sprejmemo kot javno znano resnico, v katero bo verjela večina ljudi. Na ta način validiramo razne lestvice izvajalcev v revijah ali odločitve kulturnih komisariatov v medijih, nakar se varno počutimo, ko jih drugim argumentiramo s “sej to je splošno znano!”.
“Glede literarnih nagrad se počutim nekako nelagodno, samo poglejte sezname, navadno jih dobijo napačni ljudje.” - pisatelj John Updike
Zanimivo bo bilo nekoč izvedeti koliko skupnega imajo nagrade s testom časa. Marcel Proust, Henry James, James Joyce, Leo Tolstoy, Maxim Gorky, Franz Kafka, Virginia Woolf, D.H. Lawrence, Vladimir Nabokov, George Orwell, Robert Frost, John Updike, Graham Greene, Arthur Miller, James Baldwin, Anton Chekhov, Jorge Luis Borges, Henrik Ibsen, Mark Twain in drugi niso nikoli prejeli Nobelove nagrade. Kurt Vonnegut ni prejel pomembnih literarnih nagrad, nekateri, kot na primer Emily Dickinson ali Franz Kafka pa niso prejeli nobene nagrade v življenju (v 19. stoletju sicer tudi ni obstajal tak komercialen nagrajevalni sistem kot danes). Nekatere študije ugotavljajo, da se na spiskih 100 najboljših filmov vseh časov, kot je tista od ameriškega filmskega inštituta, nahaja le šest od 65 prejemnikov zlatih globusov, dva od 31 prejemnikov National Board of Reviews, štiri od 29 prejemnikov NY Film Critics Circles nagrade in 25-65% prejemnikov oskarja, odvisno od spiska. Napovedujem, da nihče od prejemnikov Turnerjeve nagrade ne bo prestal testa časa, ker so kriteriji galerije v temelju anti-umetniški.
Tako kot druge oblike dragocenosti imajo tudi nagrade prestižnost le, če so redke. People's Choice Awards imajo 50 kategorij, Teen Choice Awards so imele 88 kategorij in Primetime Emmy Awards imajo 120 kategorij. Grammy nagrade imajo 110 kategorij in do danes so jih podelili že okoli 4500. Kljub temu, da so jih zmetali že vsem, nobene niso prejeli Buddy Holly, Chuck Berry, Led Zeppelin, Ramones, Guns N’ Roses, Queen, Diana Ross, Beach Boys, ABBA, Grateful Dead, The Who in drugi. Nekaterim so sicer po koncu kariere podeljene razne častne nagrade za življenjsko delo, kar pa ima nemalokrat neprijeten priokus, saj sta jim status in denar podeljena desetletja po tem, ko so oboje nujno potrebovali, podeljevalci nagrade pa si tako operejo roke nad dejstvom, da kot strokovnjaki in poznavalci discipline kakovosti njihovih del niso prepoznali ob nastanku, ampak so takrat raje nagradili nekaj kar je danes pozabljeno. Nekatere nagrade kot naprimer Vogel ali Miles Franklin za literaturo pa kakšno leto niso podeljene kjer kot razlog navedejo visoke standarde nagrade in premalo kakovostnih del v izboru, a možno da gre lahko včasih tudi za taktično oblikovanje ugleda nagrade v naši kolektivni zavesti.
Faktor pri nagrajevanju pa bi moral biti tudi velikost naroda in količina produkcije, mislim da je Slovenija premajhna, da bi imeli toliko nagrad (verjetno vsaj sto na področju kulture), ki so podeljene tudi vsako leto. A takšna je navada povsod, nekdo mora vedno biti nagrajen, zato bo vsako leto nekdo vreden nagrade. Če bi jih nominirani zavrnili, bi jih dobili drugi v vrsti, saj mora utečen kulturni sistem nemoteno teči naprej. In vztrajnost se splača, nekateri avtorji po svetu vsako leto sodelujejo in plačujejo pristopnine na vseh mogočih tekmovanjih in po desetletju končno prejmejo nagrado, ki povrne stroške in omogoči sloves. Proizvajalci pijač znajo povedati tudi kako lahko vsako leto tekmujejo z istim produktom proti isti konkurenci dokler enkrat ne prejmejo zlate lovorike za najboljšega v državi. Podobno slikarji z istimi deli vztrajajo pri isti nagradi dokler skozi leta ne pride do sestave članov žirije, ko so končno nagrajeni. Sodelovanje pri nagradah je v veliki meri tudi igra na srečo. Ker svet umetnosti več ne operira s smiselnimi standardi se statusov poslužujejo vse mogoče vrste ljudi, ki so v žirijah zmožne nagraditi dobesedno kakršno koli neumnost.
“Pri večini romanopiscev, ki jih resnično občudujem, v preteklosti ali sedanjosti, bi prehod skozi obrede nagrajevanja vključeval izgubo ponosa.” kritik John Gross
Podeljevalci nagrad se lahko tudi poslužujejo vstopnih zahtev in omejitev, ki tako umetno ustvarjajo razkorak v prestižu in zaslužnosti priznanj. Nekatere literarne nagrade na primer sprejemajo le predloge založnikov, torej samozaložniški naslovi sploh ne pridejo v upoštev. Poleg praktičnih razlogov, saj bi drugače vsi poslali svoje packarije, je tu verjetno prisotna tudi želja institucij, da se prestiža ne poslužijo tisti, ki delujejo zunaj njih. In tam kjer je orjaško število prispelih del se lahko zaposli anonimne bralce/gledalce, nekakšne predhodne presojevalce, ki precej zoožajo izbor del javno oglaševanim slavnim članom žirije, ki s svojim imenom nagradi omogočajo prestižnost, nakar kot pravi English obstajajo primeri, kot pri najdonosnejši Walt Whitman nagradi za poezijo, kjer pesnica Alice Fulton ni zaupala predhodni selekciji Akademije ameriških pesnikov in je nagrajenca izbrala med odstranjenimi deli. Pri filmskih/dokumentarnih nagradah je lahko pogoj določeno število predhodnih predvajanj v lokalnih kinematografih in pripravljenost, da se ustvarjalci fizično udeležijo podelitve. Pri slikarskih tekmovanjih pa je lahko pogoj, da tekmujejo le tisti, ki so nato pripravljeni zmagovalna dela prodati pod okriljem podeljevalca nagrad ali pa je finančni del nagrade takšen, da se prilagaja ceni nagrajenega dela, katerega si podeljevalec nato lasti. Sodelovanje na slikarskih tekmovanjih največkrat zahteva plačevanje za vsako sliko, tako da si tovrstno početje revnejši ustvarjalci težko privoščijo.
Nagrade vodijo v občudovanje, slavljenje, pomagajo oblikovat skupnost, omogočajo boljšo promocijo (včasih so pretekle nagrade omenjane ob naknadnih delih nagrajenca vse do smrti in nasplošno imajo spiski značk namen, da se legitimira kar vso avtorjevo produkcijo), oblikovanje osebne znamke, sklepanje poslov, povezujejo akterje na področju kulture in stimulirajo prejemnike za nadaljne delo. Nagrade so uporabne, ko izpostavljajo najboljše talente in ko finančno pomagajo, saj danes umetniki nimajo več pokroviteljev kot nekoč. Je pa dokaj neokusno kako pogosto gre denarni del nagrade že uveljavljenim premožnim nagrajencem, medtem ko morajo nekateri, ki so ostali v ožjem izboru še naprej izgubljat čas v rednih službah, da pokrijejo mesečne življenjske stroške.
“Nagrade niso več nič bolj dokaz vrednosti, kot je odsotnost njihovega prejetja dokaz vašega neuspeha.” - ilustrator Greg Ruth
Nagrade vodijo v občudovanje, slavljenje, pomagajo oblikovat skupnost, omogočajo boljšo promocijo (včasih so pretekle nagrade omenjane ob naknadnih delih nagrajenca vse do smrti in nasplošno imajo spiski značk namen, da se legitimira kar vso avtorjevo produkcijo), oblikovanje osebne znamke, sklepanje poslov, povezujejo akterje na področju kulture in stimulirajo prejemnike za nadaljne delo. Nagrade so uporabne, ko izpostavljajo najboljše talente in ko finančno pomagajo, saj danes umetniki nimajo več pokroviteljev kot nekoč. Je pa dokaj neokusno kako pogosto gre denarni del nagrade že uveljavljenim premožnim nagrajencem, medtem ko morajo nekateri, ki so ostali v ožjem izboru še naprej izgubljat čas v rednih službah, da pokrijejo mesečne življenjske stroške.
“Toliko res kakovostnih pisateljev je, ki umirajo od lakote, da nam je neprijetno podeliti vsoto katero smatramo za reklamni trik” je rekel pisatelj Peter Matthiessen, ko se je z ostalimi slavnimi člani žirije odločil, da namesto pol milijonske nagrade enemu zmagovalcu natečaja raje nagradi štiri finaliste s precej manjšo vsoto. A vodstvu Turner Publishing in sponzorjem to seveda ni bilo všeč, saj je pol milijonska vsota imela oglaševalsko funkcijo, torej tako kot z najemom slavnih članov žirije je Turner skušal tudi z izjemno denarno vsoto kupiti percepcijo prestiža nagrade v očeh javnosti. Vodstvo je tako brez da bi obvestilo člane žirije samo izbralo nagrajenca in mu podelilo ves denar. Prisotnost javno znanih prestižnih žirij ne pomeni nujno, da na kulturno področje ne posegajo skriti interesi iz ozadja.
Ko se je pred leti komik Ricky Gervais norčeval glede kupovanja zlatih globusov je imel v mislih njihove odmevne korupcijske škandale, kjer naj bi premožni podkupovali člane žirij. Zvezna komisija za komunikacije je pred desetletji nagrado začasno tudi ukinila z radijskih valov, češ da "zavajajo javnost glede tega, kako so bili določeni zmagovalci." Glasbeni producent Rodney 'Lil Rod' Jones v tožbi navaja, da mu je Diddy v zameno za istospolne odnose bil pripravljen priskrbeti Grammyja za producenta leta. Premožni glasbeniki kupujejo predvajanja na glasbenih postajah, kar vodi do nagrad za najboljše albume, Candance Owens pa je rekla "da je celoten sistem umeten je Kanye rekel pred desetimi leti, ko je vzel pokal od Taylor Swift in rekel, da je vse to lažno, da sploh ne temelji več na zaslugah" saj naj bi bil pravi namen nagrad in glasbene industrije umetno ustvarjanje slavnih po katerih naj bi se mladi zgledovali. Obstajajo tudi nagrade za integriteto in predanost v proti koruptivnem delovanju, katere pa med drugimi lahko podeljujejo tudi vladne institucije, ki same ne delujejo vzorno (npr. Sakharova, glavna nagrada Evropskega parlamenta za človekove pravice je letos med osumljenimi vpletenosti v korupcijo Qatargate).
English citira pisma sira Walterja Scotta, ki je v začetku 19. stoletja nasprotoval uvedbi medalj britanskega Kraljevega društva za literaturo, saj je predvidel, da bi lahko nagrajevanje spravljalo najboljše ustvarjalce v dilemo. Ugled največjih ustvarjalcev pomembno prispeva k povečani vrednosti družbe in nagrajevanje uveljavljenih genijev koristi organizacijam in institucijam, da si na tak način pridobijo simbolični kapital (torej prestiž, ugled, čast, elitnost teh ustvarjalcev se prilepi še na nagrado in institucijo), a če se skuša družbeno podobo izboljšati tako, da se srka simbolični kapital največjih ustvarjalcev z namenom, da povečamo skupno vrednost ustvarjalne produkcije (torej te iste nagrade, ki imajo sedaj prestiž in ugled od genijev so podeljene še drugim manj talentiranim nagrajencem), potem bi se tem ustvarjalcem z resničnim talentom in ugledom instinktivno zdelo bolje distancirati se od takšnih transakcij simboličnega kapitala, saj bi njihova vpletenost v nagrajevanje zmanjšala njihov individualen prestiž. Odsotnost najboljših ustvarjalcev pa bi tudi pomenila, da ne bi bili pripravljeni delovati kot člani žirij za nagrajevanje, kar bi vodilo v žirije sestavljene iz “turobnih pedantov srednjega talenta in ugleda”, ki bi nominirali ustvarjalce sebi podobnega položaja. Če pa bi člane žirij predstavljali najboljši, bi se pa zaradi različnih in intenzivnih temperamentov, manir in političnih pogledov kregali med seboj, nakar bi te drame in druge zdrahe, incidenti in protesti v družbi okoli vprašanj kulturne vrednosti postali neustavljiva novinarska priložnost in strelivo za kritike kraljeve vlade. Kot pravi English, Scott je tako marsikaj predvidel že 200 let nazaj, se je pa zmotil glede tega, da bodo zdrahe in škandali nagradam škodili.
“Nagrade so se izkazale za koristne, morda nepogrešljive, za institucionalni aparat kulturnega kredencializma; širitev tega aparata, ko smo v dvajsetem stoletju vse bolj postajali “družba kredencializma“, je pojav, neločljiv od širjenja kulturnih nagrad.” - James English
Nagrade so priročne pri prerivanju za položaje v stalni kulturni hierarhiji in institucije, komisariati in odbori, ki jih podeljujejo nastopajo kot avtoritete, ki nadzirajo kulturno ekonomijo. Nagrade omogočajo podeljevalcem, da uživajo v bolj simbolično vzvišeni obliki upravljanja s kulturnim kapitalom, kjer z določanjem kaj je umetniško in avtentično signalizirajo svoje višje vrednote in plemenitost sodb in ustvarjajo kulturno hierarhijo. Podeljevalci uživajo, ko se jim umetniki ponižno zahvaljujejo, da so prepoznali njihov talent. Določen tip podeljevalcev rad umetniško vrednost nadomesti z družbeno vrednostjo, kjer se tako status in prestiž, ki bi moral iti ustvarjalcem resnične umetnosti podeljuje tistim, ki dajo več poudarka določenim političnim ambicijam in ideologijam. Tako je bilo od starih Grkov pa do francoskih akademij, kjer je institucionalni sistem vedno skrbel za lastno avtoritativnost, torej priznanja in nagrade so prejeli tisti ustvarjalci, ki so predstavljali iste vrednote kot podeljevalci (likovne komisije so npr. Gnamuša predlagale za Prešernovo nagrado tudi zato, ker je v socialističnih samoupravnih časih z radikalnostjo jezil partijske kritike), tako je nagrajevanje in takšno oblikovanje vrednostne hierarhije obenem nazaj potrjevalo legitimnost teh institucij.
"Mislim, da me je na to prvi opozoril Peter Theil. Novinarji so se znašli v piramidi, da je poklic vedno slabše plačan, nakar so želeli biti plačani v drugi valuti, druga valuta pa je bila prestiž njihovih kolegov. Ne maram novinarskih nagrad in trepljanja po hrbtu in novinarskih nagrad za pogum, mislim, da si gasilci ne podeljujejo toliko nagrad kot novinarji. “ novinar in politični pisec Douglas Murray
Za zaposlovalce so interne nagrade lahko motivacijsko orodje, zato v nekaterih podjetjih zaposlenim na ta način radi vzbudijo občutek pomembnosti in vrednosti brez da bi to podjetje kaj dodatno stalo. Naprintajo jim razne diplome in priznanja za kvazi dosežke, pa so zaposleni zadovoljnejši z novo pridobljenim navideznim višjim statusom. Sponzorji nagrad tudi radi izkoriščajo medijsko prepoznavnost in pozornost, ki jo prinaša povezovanje z nagrado, za izboljšanje svojega javnega imidža (prepoznavnost, pozitivna asociacija, itd). Nagrajenost ustvarjalcev tistim, ki jih najemajo vzbuja občutek varnosti kjer se lahko sklicujejo na opravljene sodbe podeljevalcev priznanj kot na dokaz o kompetencah in talentu najetih ustvarjalcev.
"V prejšnjem stoletju je prevladovala velika moda - in ta še vedno traja - nerazvedrilen roman… in to so romani, ki dobivajo nagrade, ker si komisija misli: ‘No, saj sploh ni razvedrilen in ni smešen, torej mora biti zelo resen.’" - pisatelj Martin Amis
Podeljevanje časti v kulturi pomeni tudi vpliv na kulturni okus in poslovne prakse. Nagrade z vrednotami, ki se nahajajo v izbiri in zasedanjem ogromnega medijskega prostora vplivajo na dinamiko trga, na perceptivnost splošne publike, na heterogenost izdelkov in njihovo vlogo v družbi. “Odločitve žirije v Cannesu ali na Sundanceu ne vplivajo samo na izbor filmov na drugih festivalih po vsem svetu, ampak lahko v nekaj minutah spremenijo kvote, ki jih postavljajo stavnice za bafte in oskarje”, pravi English. Nekatere študije ugotavljajo, da ustvarjalci, ki so bili nominirani za nagrado Grammy, a je niso osvojili nato postanejo bolj podobni ostalim ustvarjalcem kot so bili pred nominacijo. Posiljevanje z zbiranjem značk tako ne indoktrinira le publike, ampak spodbujanje lova na trofeje in pogojevanje preživetja s pridobivanjem priznanj in certifikatov lahko vpliva na to kako nekdo ustvarja in posledično kakšno kulturo na tak način oblikujemo. Državne institucije znajo razne osnovne potrebe kot npr. plačilo prispevkov za socialno varnost ustvarjalcem pogojevati z zbirkami raznih značk.
Sistemi rangiranja torej spremenijo vedenje tako posameznikov kot institucij, ki se skušajo čim višje uvrstiti. Danes vidimo kako to vodi v očitne spremembe tudi pri delu npr. posameznih novinarjev ali najelitnejših univerz, ko zasledujejo kriterije kot je DEI (raznolikost, enakost in vključenost). Znanec, ki je član Kraljevega inšituta slikarjev mi je pred leti rekel, da je en dan preprosto prišla zahteva, da je potrebno v njihove vrste sprejeti več slikarjev temne barve kože. Institucije kot so muzeji in galerije so v zadnjih letih začele ustanavljati DEI oddelke, katerih namen je vpeljava strogih ideoloških kriterijev. Tako so ponekod tudi žirije likovnih tekmovanj sestavljene iz kuratorjev, zgodovinarjev in raznih preučevalcev kulture, ki nagrajujejo skozi prizmo svojih ideologij, zato tudi najboljši umetniki radi prvo preverijo žirije ali se sploh splača tekmovati. Tekmovanja in nagrade so lahko tudi umetno vzpostavljene s strani nevladnih organizacij, katere financira ta ideologija, katere umetnost niti najmanj ne zanima. Kritične teorije, ki so podlaga DEI priznanjem in nagradam so parazitske dogme specializirane za šenkanje statusov mimo kvalitativnih kriterijev in za kopičenje politične moči na škodo sposobnosti, standardov in profesionalnosti. Njihov destruktiven vpliv lahko zadnja leta spremljamo v kultnem vedenju woke množic, katerim rakava ideologija oblikuje disfunkcionalen pogled na svet, zavira ustvarjalnost na vseh področjih kulture in posledično šibi imunski sistem civilizacije (kultura, tradicija in občutek skupne identitete, katero omogoča resnična umetnost so pomembna trdnjava, katero skušajo takšne parazitske politične ideologije uničiti na svoji poti do prevlade).
Sistemi rangiranja torej spremenijo vedenje tako posameznikov kot institucij, ki se skušajo čim višje uvrstiti. Danes vidimo kako to vodi v očitne spremembe tudi pri delu npr. posameznih novinarjev ali najelitnejših univerz, ko zasledujejo kriterije kot je DEI (raznolikost, enakost in vključenost). Znanec, ki je član Kraljevega inšituta slikarjev mi je pred leti rekel, da je en dan preprosto prišla zahteva, da je potrebno v njihove vrste sprejeti več slikarjev temne barve kože. Institucije kot so muzeji in galerije so v zadnjih letih začele ustanavljati DEI oddelke, katerih namen je vpeljava strogih ideoloških kriterijev. Tako so ponekod tudi žirije likovnih tekmovanj sestavljene iz kuratorjev, zgodovinarjev in raznih preučevalcev kulture, ki nagrajujejo skozi prizmo svojih ideologij, zato tudi najboljši umetniki radi prvo preverijo žirije ali se sploh splača tekmovati. Tekmovanja in nagrade so lahko tudi umetno vzpostavljene s strani nevladnih organizacij, katere financira ta ideologija, katere umetnost niti najmanj ne zanima. Kritične teorije, ki so podlaga DEI priznanjem in nagradam so parazitske dogme specializirane za šenkanje statusov mimo kvalitativnih kriterijev in za kopičenje politične moči na škodo sposobnosti, standardov in profesionalnosti. Njihov destruktiven vpliv lahko zadnja leta spremljamo v kultnem vedenju woke množic, katerim rakava ideologija oblikuje disfunkcionalen pogled na svet, zavira ustvarjalnost na vseh področjih kulture in posledično šibi imunski sistem civilizacije (kultura, tradicija in občutek skupne identitete, katero omogoča resnična umetnost so pomembna trdnjava, katero skušajo takšne parazitske politične ideologije uničiti na svoji poti do prevlade).
“Celoten sistem podeljevanja nagrad... pripada nekritični dobi; to je dejanje ljudi, ki se, potem ko so se naučili abecede, nočejo naučiti črkovati.” - poet Ezra Pound
Problem je torej sistem za cirkulacijo statusa, kjer značke funkcionirajo kot glavna valuta in končno merilo kulturnega uspeha in vrednosti. Brez pojavljanja na seznamih prejemnikov statusnih simbolov založbam ne predstavljaš komercialne relevantnosti, galerije s teboj ne morejo signalizirat prestižnosti in ljudje ne vedo kaj si misliti o tvojem početju. Kot pravi član Bookerjeve žirije Jason Cowley, če je nekoč Wordsworth rekel, da mora vsak velik in izviren avtor, v kolikor je velik in izviren, sam ustvariti okus po katerem bo bil cenjen, pa v naši informacijsko prenasičeni kulturi to počnejo nagradne žirije in prireditve. Sploh kar se tiče vizualne umetnosti je estetska nepismenost tako vseobsegajoča, znanje o filozofiji estetike pa tako neobstoječe, da javnost nima možnosti za kvalitativno ločevanje med ustvarjalci, tako da se počuti varneje z vero v priznanja in nagrade, ter z registriranjem stopnje prestižnosti imen in znamk v družbi. Večina jih ne zazna niti faktičnih anatomskih napak na lastnih tetovažah s katerimi strašijo po plažah. Tudi likovno kritiko, ki bi ljudem ponujala orodja za vrednotenje kulturnih izdelkov so popolnoma zamenjali naročeni in plačani kuratorski opisi, ki se poslužujejo vseh mogočih načinov signaliziranja kakovosti in manipuliranja s publiko. Podeljene nagrade so obenem postale dokončne vrednostne sodbe, ki praktično končajo razpravo, recenzijo in kritiko teh izdelkov. Medtem pa se umetnost utaplja v produkciji nepomenljivih del, ki sproti tonejo v pozabo, kar preko tako degenerirane kulture vodi v šibko civilizacijo.
Razlog zakaj ne moremo reševati problema javno ignorirane likovne kulture je, da pridobivanje statusov izvajamo v estetskem in filozofskem vakuumu, kjer so (post) modernistične dogme skozi zadnje stoletje indoktrinirale kulturo s svojimi trivializacijami znanj in tudi celotnega življenja nasploh. Največje nacionalne nagrade za vizualno umetnost sedaj podeljujemo za multidisciplinarne afnarije, za prazno gestikuliranje skozi formalne grafične vadbe, za eksperimentiranje v dizajnu in razne čečkarije, ter celo za fotografijo, ki kot marsikaj drugega sploh ni umetnost. Letos je Univerza uvedla doktorski naziv za umetnike, da bodo ti uspešneje signalizirali kakovost in legitimirali svoje zlivanje barve po platnih, circle-jerkanje pred Duchampovim sekretom, prodajo verbalne solate in cuzanje državne joške za obskurne projekte, ki galerije spreminjajo v hiše duhov. Kot nagrajenci ali člani žirij bodo uporabni tudi za prenos prestiža doktorata v ta cirkus z nagradami. Kaj pa, če bi se kdo naučil risat? Kot je rekel oče Guido Sarducci v Saturday Night Live, včasih je za svetništvo bilo potrebno izvesti več čudežev, sedaj so pa kriteriji že spuščeni na tri in dva sta lahko trika s kartami.
Ob nagradah vsi intuitivno pomislimo na sodbo kakovosti v smeri testa časa (ker čemu bi slavili umetniško vrednost, če bi bila namenjena le površinskemu s kratkim rokom trajanja), a v resnici je nagrajevanje postalo avtomatična dejavnost vseh industrij kjer smo vsakoletno obmetavanje s trofejami sprejeli kot kratkočasen ritual sodobne kulture in ključno komponento oglaševalske strategije. V mehaniki tega ekonomskega, družbenega in političnega instrumenta pa je toliko neprimernih metodologij in procesov, da nagrade, čeprav gredo tudi v prave roke, ne morejo garantirati umetniške kakovosti in tako ne morejo biti uporabljane kot dokaz zasluženega statusa in prestiža.
__________________
"Če se ne uvrstite na sezname ste izključeni iz pogovora. Smo svet, ki temelji na seznamih, in presojamo, koga si najbolj želimo, na podlagi tega, na koliko seznamih se nahaja in kolikokrat ga vidimo na seznamih” - Susan Credle, kreativna direktorica pri FCB
Pogoj za vpis v katalog ilustratorjev novo ustanovljenega Centra ilustracije so prava dokazila, torej opravljene primerne razstave* ali prejetje nagrad in priznanj v obdobju zadnjih petih let. Tako se težko seznanja javnost s širokim in raznolikim poljem ilustracije in skrbi za profesionalizacijo področja, kot Center opiše svoj namen obstoja, saj pogojenost z značkami izključuje raznolikost in kakovost, ki ostaja zunaj teh birokratskih procesov selekcioniranja. To v praksi pomeni, da bodo (in tudi so) v katalog raje vnešene packarije nagrajencev, kot nenagrajena, nerazstavljena kakovost, ki zaradi odsotnosti potrebnih dokazil ne sme priti v poštev. Verjetno je tudi na mestu vprašanje komu poleg samih avtorjev zares koristi katalogiziranje zgolj nagrajenih/razstavljenih, torej poznanih ilustratorjev - izobraževanju javnosti ali založbam in podjetjem, ki jih uporabljajo?
* (eden od problemov s pogojevanjem tu je ta, da te Center s takšnim zbiranjem referenc sili v razstavljanje pri nas, kjer vladajo slabi pogoji kot je vseprisotno neplačevanje razstavnin in kritja stroškov, ter izsiljevanje na način, da če ne pristaneš na razne neumne pogoje te bodo nadomestili z nekom, ki bo to pripravljen storiti. Birokrati, ki služijo na račun izkoriščanja ustvarjalcev prekleto dobro vedo, da jih ustvarjalci potrebujejo ravno zaradi pridobivanja referenc za te brezvezne sezname dosežkov s katerimi so vsi obsedeni (kdor za presojo potrebuje namesto dela prvo videti prejeta priznanja drugih podeljevalcev priznanj je seveda po definiciji nekompetenten). In Center ilustracije v tem primeru pomaga igrat to igro. Pravtako prisotnost woke ideologije, kot je pisanje izjav za javnost z uporabo spolnih zaimkov na socialnih omrežjih ustvarja dodaten sum glede profesionalnosti te organizacije)
* (eden od problemov s pogojevanjem tu je ta, da te Center s takšnim zbiranjem referenc sili v razstavljanje pri nas, kjer vladajo slabi pogoji kot je vseprisotno neplačevanje razstavnin in kritja stroškov, ter izsiljevanje na način, da če ne pristaneš na razne neumne pogoje te bodo nadomestili z nekom, ki bo to pripravljen storiti. Birokrati, ki služijo na račun izkoriščanja ustvarjalcev prekleto dobro vedo, da jih ustvarjalci potrebujejo ravno zaradi pridobivanja referenc za te brezvezne sezname dosežkov s katerimi so vsi obsedeni (kdor za presojo potrebuje namesto dela prvo videti prejeta priznanja drugih podeljevalcev priznanj je seveda po definiciji nekompetenten). In Center ilustracije v tem primeru pomaga igrat to igro. Pravtako prisotnost woke ideologije, kot je pisanje izjav za javnost z uporabo spolnih zaimkov na socialnih omrežjih ustvarja dodaten sum glede profesionalnosti te organizacije)
Katalog sicer ni edini namen Centra in evidenca vsaj nagrajenih ilustratorjev je seveda pozitivna, sploh v tej s pisano besedo obsedeni slovenski kulturi, kjer je likovna umetnost mrtva, a skrb za profesionalizacijo ilustratorskega področja ne bi smelo biti spodbujanje zbiranja priznanj, ampak predvsem težnja k uvedbi primerne filozofije estetike, težnja po rigoroznem praktičnem izobraževanju, ki edino lahko izkoristi prirojene talente ustvarjalcev in težnja po vpeljavi kvalitativnih standardov, ki so nekoč, daleč stran od nas rodili zlato dobo ilustracije. Relevantni kriterij so dosežki historičnega razvoja discipline, ne pa lokalna modnost! Za kaj takega pa bi Center moral zavzeti precej kontroverzno držo, ki bi ga postavila v spor z ustvarjalci in umetnostnimi institucijami. A brez tega ne moremo stopiti na pot, kjer bi enkrat lahko oblikovali zares dobre ilustratorje.
Oče moderne ilustracije, Howard Pyle, je nekoč začel poučevati ravno zaradi vseh propadlih ilustratorjev, katerih akademije niso bile sposobne izučiti preko kopiranja mavčnih odlitkov in klasičnih mojstrov (danes pa se niti tega več ne naučijo). Ilustratorji zlate dobe so bili tudi tisti, ki so ob zatonu akademskega slikarstva nadaljevali in nadgrajevali njihova znanja v obdobje, ko so v polje visoke umetnosti z uničevalnim pohodom vstopile avantgarde. In mar današnji ilustratorji ne smatrajo, da pripadajo v ta rod ilustratorjev in da nas tisti dosežki hočeš nočeš opomnjajo tudi tega kam spadamo v veliki zgodbi razvoja umetnosti? Sam vedno čutim sram, da smo danes tako nesposobni prevzeti njihovo štafetno palico in nadaljevati kvalitativni razvoj. Smo pa postali dobri v zbiranju priznanj in nagrad.
Naslednjič 2.del o konstruiranju prestiža, kar je vsa poanta današnjega sveta kvazi umetnosti