Pred več kot stoletjem so popularizirali slogan, da ima kupec vedno prav, kar pa danes pri marsikomu vodi v občutek priviligiranosti in upravičenosti, nakar se ljudje prepustijo svoji neumnosti kot ptice vetru.
Ljudje telefon držijo kot pladenj pred faco, da moramo vsi poslušati glasno nakladanje obeh, kašljajo vsenaokoli brez da bi dali roko pred usta in s samozavestjo košarkašev nacionalne lige mečejo mimo škatle za odpadle baterije ali košev za smeti. Požvižgavanje je vedno deležno sprejemljivosti, ker naj bi predstavljajo veselje, a nikoli ne slišim Winds of Change, vedno dobimo neuglašeno, nemelodično spuščanje piskajočih zvokov nekega nereflektivnega ignoranta v trenirki. In pa ali se lahko odpre javno razpravo o kazanju ritne razpoke? Ne vem kaj se dogaja z današnjimi kroji hlač, a v zadnjih letih postaja čedalje pogosteje, da ljudem medtem ko sedijo na kolesu, avtobusni postaji in sploh ko sklonjeni v trgovinah brskajo po spodnji polici dobesedno pol riti gleda ven. Komik Bill Cosby je nekoč v standupu rekel, da ljudje, ki hodijo okoli z odprtim šlicem izpadejo neinteligentni. Verjetno množično javno razkazovanje kosmate ritne razpoke že kaže na opotekajočo se zahodno civilizacijo.
Tako nekako. Verjetno verbalizacija stresnih emocij omogoča katarzično sprostitev, omogoča potrditev s strani drugih, ki imajo podobne izkušnje, s čemer utrjujemo družbene vezi, pritoževanje omogoča obliko kontrole nad situacijo tudi v kontekstu skupinske dinamike in skozi to pritoževalci drugim signalizirajo svoje višje standarde in spoznanja, in mogoče nekateri bolj občutimo ugodje pri pritoževanju ker je z evolucijskega vidika prepoznava in reševanje problemov koristna za funkcioniranje skupine. Prostor, kjer se lahko človek neprestano pritožuje pa so trgovine in tu sta moja dva centa.
Vsak deseti se naslanja na delikatesno steklo, točno tam kjer piše prosimo ne naslanjajte se na steklo. Mnogi na salamo kažejo tako, da na vitrino tapkajo s prstom. Nekatere znajo tudi položit joško na vrh vitrine in stegniti roko naprej preko steklene strehe, da pokažejo dol na salamo, kot da jim ni jasno, da je ta steklena ovira tu ravno zaradi njih, ki bi sicer svoj prst zapičile v salamo. Nekateri niso razvili sposobnosti usmerjanja ljudi skozi natančno opisovanje in funkcija vitrine jim ni dovolj pomembna, da bi bili pripravljeni potrpet pri usmerjanju prodajalke. Enako je na steklenih vhodnih vratih trgovin kjer se jih odpira s pritiskom na gumb, marsikdo se z dlanmi upre ob steklo, ker očitno nimajo intuitivnega zavedanja o steklenem materialu, da ravno zaradi vidnih oljnih madežev nikjer steklena površina ne bo namenjena dotikanju. Zaposleni morajo med službo neprestano drgnit mastne odtise parkljev teh neumnih ljudi.
Nekatere čvekače rade vprašajo prodajalko katera salama je dobra, nakar smo čakajoči v vrsti prisiljeni poslušat najbolj banalno in izumetničeno obliko pomenjkovanja s prekomerno poudarjenim pokimavanjem, izmenjavanjem povsem nerelevantnih informacij in premetavanjem naključnih salam, kjer je na koncu salama izbrana brez kakršnekoli metodologije, kvalitativnih parametrov ali analize izkušenj. Včasih izgleda, da ona prodajalko usmerja, da ta pohvali salamo katero si želi kupititi zaradi izgleda, prodajalka pa itak ves čas vse izdelke hvali, da bi bilo te norosti čim prej konec. Salamski dialog je za te ljudi del nakupovalnega rituala.
Sploh starke kot kokoši brskajo po zelenjavi v zabojih, vsako papriko vrtijo po rokah pet minut, saj je ključno, da le one dobijo tisto, ki izgleda najbolje. One si zaslužijo najlepše jabolko in bodo premetale vse gajbe, da pridejo do njega. Kar dvignejo iz košar ne položijo spoštljivo nazaj (torej sadež držiš v roki dokler se ne dotakne podlage), ampak odvržejo prezirljivo kot nekaj manjvrednega, z odrezavo gesto v zapestju, da se sadež zakotali po kupu. To naj žrejo drugi Slovenci, ne one! Ker oglaševanje enači lepoto s kakovostjo si kozmetično popolno sadje želi veliko opranih glav in posledica je ogromno zavržene užitne hrane skozi celotno verigo izdelave in dobave. Osebno kot nekdo, ki je imel celo življenje vrt in sadno drevje ravno popolne sadeže najdem najbolj sumljive in tudi manj zanimive za risat.
Še posebno pri starejših generacijah bi pričakoval primernejši odnos do hrane, a mogoče je na nek način izbirčnost in iskanje najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno posledica preteklih obdobij pomanjkanja (in slovenske podložniške kulture iskanja optimalnega za najnižjo možno ceno), ko so razvili potrebo po selektivnosti (torej pozornost na detajle, da je hrana ostala čim dlje obstojna in se je je manj zavrglo), katera jim sedaj v obdobju obilja in prekomerne izbire dela probleme, da celo dopoldne nesmiselno premetavajo vse vrste solat v gajbah in si jih visoko dvignjene ogledujejo kot da so kot strokovnjaki za klasične antikvitete dobili starogrško vazo v presojo. Nekatere znajo tako dolgo težiti mesarjem kako naj jim primerno obreže kos preden ga da na tehtnico, katerim pa je na obrazu vidno, da bi nož raje uporabili kako drugače.
Izključno moški jedo sadje, en grozd tu, ena marelica tam, nekaj orehovih jederc vmes, ves čas pa imajo tipično ignorantsko sproščeno faco, kot da so na dopustu ob obali našli grm z malinami. Isti profil se hodi tudi nažirat na tamkajšnje degustacije, kjer izvajajo prazen čvek, da lahko dolgo stojijo zraven in se bašejo, študentke, ki te koščke hrane z zobotrebci namenjene pokušnji postavljajo na pladenj pa se pretvarjajo, da je vsega zmanjkalo, da se bebci končno spokajo stran. Opazim pa starejše ženske, ki rade preizkušajo na delikatesi (ker tu je prisotna odobritev zaposlene, zato verjetno za razliko od moških ne upajo jest na oddelku s sadjem), kjer moramo vsi v vrsti čakat kako ji zaposlena reže majhne koščke te in one salame, katere nato njena faca poznavalsko žveči do glasnega pokima, ki oznani, da smo prispeli do salame, ki je dovolj dobra za njeno debelo rit.
Nasploh so mi nerazumljivi ljudje, ki jedo v trgovinah. Teh deset minut, ko so notri ne zdržijo, da ne bi cufali koščkov žemlje in jih med pašnjo po trgovini prežvekovali kot krave, ter po malem srkali pijačo in odsotno šraufali pokrovček gor in dol. Nekateri pojedo celo slaščico, nakar blagajničarka skenira prazne vrečke, plastenke in bananine olupke. So res morali skutin zavitek stlačiti v svoj gobec ravno v tistih nekaj minutah v trgovini preden so ga plačali? Je to odraz potrebe po instantnem, impulzivnem zadovoljstvu v potrošniški kulturi, je pokazatelj osredotočenosti nase in na udobje, ki postaja pomembnejše od skupnih tradicionalnih manir in formalnih etiket? Da je to “dovoljeno” pa sicer demonstrira, da trgovine kupcem zaupajo in ker je ta praksa čedalje pogostejša, je vprašanje kam se razvijajo družbene norme glede potrošnje. Mogoče bomo nekoč lahko sproti jedli v trgovini in avtomatično plačevali z registriranjem kod na telefonu? V restavracijah sicer jemo preden plačamo, a tam je hrana v kontekstu celotne izkušnje pripravljena za takojšno konzumacijo, kjer si pod nadzorom natakarja, ki tudi skrbi za higijeno prehrambenega prostora. Sicer pa je potrebno hoditi v trgovino sit, kajti, kot kažejo študije, lačni potrošimo očitno več denarja.
Marsikdo tehta zelenjavo tako, da nad tehtnico piha v vrečko, da bi jo odprl, nato tlači kumare vanjo (in vmes pošlje hčerko še po eno kumaro), ne gleda na zaslon tehtnice, ampak že sprintano nalepko vzame v roke, si z drugo roko pomaga odlepit od prstov, da jo obrne v berljiv položaj, nato prebere kaj je sploh odtipkal, jo končno prilepi na vrečko in trikrat potapka in na koncu vrečko s kumarami na tehtnici počasi zaveže. Medtem ko cela vrsta čaka. Temu tehtnica ni namenjena, vse razen pritiska na gumb lahko storiš zunaj vrste! To je proces gnilih ljudi, ker svojo nesposobnost, pomanjkanje planiranja in potencialne napake obesijo na čakajoče v vrsti.
Če je postavljanje prehrambenih izdelkov nazaj na police zaradi specifično odmerjenega prostora relativno nezahtevno, pa stelaže z majicami, nogavicami in trenirkami izgledajo kot da je skozi tekla horda divjih svinj. Preprosta nevrologija teh kupcev uživa le v impulzivni vznemirjenosti iskanja primernega oblačila in v pričakovanju, da bodo našli všečen kos, takoj ko pa pride do razočaranja, se prioriteta spremeni v premikanje naprej k novemu viru užitka in sprostitve z nekim drugim izdelkom. Dolgočasno, odgovorno zlaganje aparata nazaj v škatlo bi zahtevalo potrpežljivost za dejanje od katerega bi imel korist nekdo drug, ki pa ni član ožje familije kar pomeni, da je nek brezveznik, zato razmetane stvari lahko postanejo njegov problem.
“Ko si mrtev, ne veš, da si mrtev. Boleče je samo za druge. Enako velja, ko si neumen.” - komik Ricky Gervais
Na hitro samopostrežno blagajno, kjer je navedeno, da se priporoča za do 10 artiklov se parkirajo orjaški do vrha polni vozički, uslužbenke pa vedno kot spomeniki nemo stojijo zraven, namesto, da bi jih vljudno vprašale, če znajo štet. Neverjetno, da ta problem ni bil rešen že 10 let nazaj. Vodstva bi morala zaposlenim izraziti namero, da se te kupce pošlje na blagajne ali pa se kot v tujini nastavi blagajno, ki ne dovoli skeniranja več kot neko omejeno število artiklov, ki gre le v prenosno košaro.
Ko na hitri blagajni izprazniš košaro na tehtnico in si pred tem, da vzameš kartico in plačaš, se vedno pojavi nekdo, ki istočasno položi svojo polno košaro v tvojo in obstoji tik ob tebi, daleč preko črte na tleh, ki določa razdaljo med čakajočimi in tistimi, ki plačujejo. Nikomur od teh ljudi se ne mudi, a s svojim dejanjem vseeno nate izvedejo pritisk, da se čim hitreje spelješ. Gre za ljudi, ki niso vešči ali občutljivi na subtilne socialne signale, kot je potreba po osebnem prostoru in nimajo zavedanja, da je prazna košara še vedno tvoja dokler ne plačaš in zapustiš blagajne. Verjetno dejanje v njihovih glavah spada nekam v kontekst racionalizacije postopka, a situacija v katero se postavijo je precej neumna tudi za njih, saj medtem, ko stojijo zraven kot da so bližnji znanci, so obrnjeni stran ker to pač niso in je neprimerno gledati kaj počneš, vmes pa se lahko sprosti druga hitra blagajna na katero več ne morejo, saj so se pred ostalimi čakajočimi že vezali na tvojo. Ves čas nemo stojijo tam ob tebi in strmijo v prazno kot kakšne anomalije, ki ne razumejo kako deluje pretočnost sistema v katerem se ravnokar nahajajo.
Sam v trgovini ločilne letvice na pultu večinoma ne uporabljam, saj ker ne maram stati ljudem tik za hrbtom vedno pustim pol metra praznega pulta, ki bo tudi ločeval izdelke med nami. A nekateri od kupcev čakajo kdaj bom letvico vseeno postavil in jo nekoliko kasneje, ko je očitno, da tega ne nameravam storiti, postavijo sami. Da velika praznina na pultu že izvršuje isto funkcijo jim ne pomeni nič, kajti letvica je namenjena ločevanju, ločevanje zahteva letvico in norme omogočajo nemoten potek vsakodnevnih aktivnosti brez neprijetnega zavestnega prevpraševanja, zato morajo na koncu sami zadovoljiti to potrebo po redu in navadah. Ko si zadnji lahko nastane pol metra praznega traku tudi za teboj, nova prispela stranka pa, ko prodajalka ustavi trak ker mora za nek izdelek ročno vpisat kodo, ne preneha zlagati ampak začne kopičiti v višino in koristiti ta prazen pult med vajinima kupoma izdelkov. Pol metra ločevalnega razmaka tako hitro izgine, grd si pa ti, ker nisi takoj, ko si bil še zadnji na pultu uporabil ločevalne letvice. Stranka ne zmore počakat, da se sprosti več pulta, kjer bi tako dobila več prostora, saj kakršenkoli prvi premik pulta v možganih sproži protokol avtomatičnega zlaganja in premikanja naprej do naslednje instinktivne točke, ki ustavi zlaganje, kar je prazna košara. Prosto bluzenje po trgovini je brez obveznosti in protokolov, s pristopom na tekoči pult se pa vključimo v aktiven proces transakcije in s tem povezanih nalog, kjer mora nato zlaganje biti izvršeno in simbolično zaključeno z letvico. Redkokdo ima moč sredi zlaganja po ustavljenem pultu tudi začasno ustavit svoje zlaganje na pult.
Enako ko je že vse zloženo, če se z ene noge nasloniš naprej na drugo se bo oseba za tabo instinktivno premaknila bližje ker podzavestno reagira na premik. Tako se nekateri lahko približajo toliko, da na vratu čutiš njihov dih, kot da se ti je nek plenilec ponoči prikradel za hrbet (nekatere ženske v teh primerih nazaj zamahnejo s torbico, kot da bi jo želele postaviti višje na rami, ob čemer zadanejo bebca zadaj in dajo vedet, da stoji preblizu). Ljudje tudi nimajo intuitivne percepcije, da je voziček postal podaljšek njihovega telesa in ga med zlaganjem robe na pult ali naslanjanjem nanj porivajo naprej tako, da so oni poravnani z njihovo hrano na pultu, medtem ko voziček tiščijo tebi ob noge. Nekateri pred teboj se pa naslanjajo na pult tako, da se ob premiku pulta tvoji artikli vsakič zadevajo ob njihove roke. Zunanji svet je lahko precej odklopljen iz njihove intuicije, obenem pa zaradi naravne težnje po sledenju in usklajevanju z okolico podzavestno ponavljajo premike in gibe brez notranjega alarma za vdor v osebni prostor drugih ljudi. Zato je z ljudmi lahko manipulirat.
Na koncu blagajne namesto, da bi sproti zlagali v vrečko ali nazaj v voziček z bebastim izrazom in debelo denarnico pod pazduho strmijo v prodajalko, medtem ko ta pred njimi dela kup iz njihove krame. Upokojenci pa znajo privleči na dan trikrat prepognjeno kuverto in poseben tošl s kovanci, katerega pred blagajničarko obrnejo na glavo, na koncu pa se s krompirjastimi prsti mučijo nazaj pobirat vsakega posebej in ko jih vlečejo do roba police jim padajo na tla. Verjetno kovancev ne bi šli porabit na hitro blagajno tudi če bi jim pokazali kako, ker se ti ljudje počutijo tako fajn ko mislijo, da s prinašanjem drobiža delajo blagajničarkam uslugo (je ne, danes je v ozadju centralna blagajna, kjer ima vodja izmene odmerjene vrečke z drobižem). Sem pa videl tudi že plačevanje na način, da moški bankovec za 50 eur položi kar na vrh svojih artiklov na pultu, ki se peljejo proti prodajalki, ta pa ga mora dati na stran, da ji med skeniranjem ni v napoto. Kakšnega temperamenta je nekdo, ki izvede to dejanje? Gre za poskus, da bi izstopali ali zabavali blagajničarko s svojim "inovativnim" pristopom, ali tudi v drugih situacijah čutijo potrebo po izpostavljanju svoje individualnosti, kjer zaradi slabe percepcije o primernosti večinoma ne pride do izraza tako, kot bi si želeli in veljajo za nekakšne lokalne preprosteže, namazane z vsemi žavbami? Zlaganje bankovcev, kovancev in računa v specifične predale v napihnjeno denarnico polno pozabljene krame je nato seveda še eno opravilo zaradi katerega mora skupina preostalih kupcev stat in čakat, čeprav je naprej od blagajne pult namenjen ravno temu, da se tam ljudje lahko naprej jajcajo kolikor jim paše.
Ljudje za seboj puščajo račune na hitri blagajni kot osel dlako. Če računa ne potrebuješ to ne pomeni, da ni tvoj in zavržen predstavlja smet podobno kot bi jo zunaj na tleh. To smet mora nato naslednji kupec vzet iz reže, pazit da med tem senzor za skeniranje ne registrira kakšne kode na računu in javi napako, nakar ga vrže ob stran ali v drugo nakupovalno košaro, kjer ga bo spet nekdo drug moral odstraniti. Če ostane pred režo, ga bo tvoj račun porinil naprej in na tla, nakar ga moraš ti pobrat. Kjer je mogoče sicer lahko prejmemo digitalne račune.
Ljudem, ki hodijo v trgovino pet minut pred zaprtjem oz. je ne zapustijo ob tej uri, ko bi zaposleni radi še ujeli nekaj sonca in šli k družinam bi morala blagajna avtomatično s kartice pobrat še za nadure vseh zaposlenih.
Zapisano je le droben del z vidika občasnega obiskovalca, razsežnosti norosti s katero se morajo soočat zaposleni si niti ne morem predstavljat. Bolj kot neumnost je v opisanih situacijah seveda problem egoizem, prezirljivost, neuvidevnost, pomankljiva samorefleksija in slaba zmožnost razumevanja tujih mentalnih stanj in socialnih situacij. Ti ljudje niso razvili percepcij kako njihovo vedenje vpliva na druge, kako neučakanost vodi v dejanje brez pomisleka in da drugi cenijo svoj osebni prostor, njihovo pomanjkanje empatije vodi do neupravičenih zahtev, sebični, brez socialne zavesti ne razumejo skupne rabe, pazljivega ravnanja, zmernosti potreb, ne prepoznavajo lastne vsiljivosti, ter si sploh ne predstavljajo, kako se je ukvarjat z njimi. Kot družba bi morali dati več poudarka razvoju teh veščin, računat znamo dovolj.