Zbrani kratki, občasni zapisi o akvarelnih pigmentih z Instagrama, kjer so skozi leta postali nepregledno razmetani v preteklosti.
Lightfastness
Svetlobna obstojnost pomeni odpornost slike podultravijolično svetlobo, ki povzroča kemični proceskjer različne barve pričnejo različno hitro bledeti. Doma to testiramo tako, da z vsako barvo napapirju naredimo barvni kvadratek, vsakega polprekrijemo in to tabelo barv položimo na sonce zamesec dni. Nato prekrite polovice barvnihkvadratov, do katerih svetloba ni mogla dostopati odkrijemo in primerjamo nastalo škodo katero jeustvarila UV svetloba, ki bo sicer veliko počasnejeto povzročala tudi na naših stenah. Ker pa se leredkim da to početi doma, proizvajalci sami nasvojih produktih na različne načine navajajo obstojnost, tako da nam kupcem ostane le dilemakomu verjeti.
Najbolj varno je zaupat ugledni dragi znamki, najslabše pa je uporabljati poceni pisarniške materjale kjer svetlobna obstojnost ni navedena. Prvi bodo s standardnimi ASTM ali Blue Wool testi garantirali do 100 let obstojnosti pod muzejskosvetlobo, pri drugih pa bodo nekatere barve začele bledeti že po nekaj mesecih.
Pred nakupom je zadeve vedno najbolje malce raziskati, sploh za tiste materjale, ki so še do nedavnega bili z vidika umetnostnega ustvarjanjadokaj zaničevani, kot naprimer barvice. Derwentje velik angleški proizvajalec svinčnikov, ki siceruporablja Blue Wool test (ksenonska žarnica vlaboratoriju), a nato teh označb ne navaja nasamih produktih (le nekje na spletni strani so PDFtabele) tako da ko so pred leti z dodajanjem vezivin pigmentov uspeli narediti UV neobstojnesvinčnike z ogljem (3/8 na njihovem internemtestu) tega stranke v trgovini niso vedele, saj nihčeni intuitivno pomislil, da bi oglje sploh lahko bilo neobstojno.Faber-Castell pravtako uporablja Blue Wool test in svoje barvne svinčnike individualno označuje z zvezdicami, a so sumljivo ob dostopni ceni skoraj vsi označeni z maksimalno obstojnostjo, medtem ko je naprimer švicarski Caran d'Ache svojo manj obsežno, a precej dražjo Luminance serijo, kjer mehkejše barvice puščajo debelejšo plast pigmenta med drugim, kot so mi ob prihodu barvic zatrdili, izpostavil tudi večmesečnemu soncu v puščavi Arizone(zaradi zemljepisne širine je tam najbolj dosledna dnevna izpostavljenost celotnemu spektru UV svetlobe, tako za ASTM standard nadzorujejo čim več spremenljivk).
Faber-Castell sicer trdi, da je Blue Wool metoda preciznejša od ASTM (D 6901 je protokol namenjen barvicam) standarda, ki je bil razvit v sodelovanju s konzervatorji umetnin, proizvajalci in združenji ustvarjalcev z barvicami.Obstajajo različni načini testiranja (nekateri testirajole posamezne sestavine, ne pa tudi končnegaprodukta), obstajajo različne interpretacije pomenov izrazov (nekaterim svetlobna obstojnost pomeni zgolj vidnost, ne pa tudi ohranitev odtenka)in obstajajo različna označevanja (naprimer izraz “permanent” na flomastrih pomeni le odpornost pred vodo) kar vodi v cel kup marketinških trikov - npr. vsa imena barv si proizvajalci izmišljujejo po svoje, zato moramo biti pozorni le na standardizirane oznake specifičnih pigmentov, saj se pod imenom Permanentno rožnata lahko nahaja UV obstojen PR122 ali pa neobstojen PR60pigment (in kakovost enakega pigmenta pri enem proizvajalcu je lahko drugačna kot pri drugem zaradi načina proizvodnje, čistosti,velikosti delcev, aditivov za transport in hrambo) medtem ko se ime “permanentno” v tem primeru nanaša na sledenje tradiciji - v 19. stoletju so s temizrazom označevali barve, ki niso bile osnovane na še bolj neobstojnih derivatih anilina, zaradi katerih so nekoč vijoličaste VanGoghove risbe s črnilomdanes enolično rjave.
Zato je najbolje preveriti ali jena slikarskem materjalu navedeno, da so proizvajalci sledili protokolu, ki skuša takšnemanipulacije omejiti. Ker je obsežno UV testiranje drago in zahtevno, se tega v celoti svojih produktovvečina proizvajalcev barv ne poslužuje in verjetno bolj prepisujejo navedbe proizvajalcev pigmentov ali konkurence. Nekateri ustvarjalci tako iz nezaupanja testirajo še sami.Obstojnost slike na steni tako zavisi od kakovostneizdelave barv (na obstojnost namreč vplivajo tudi vse sestavine v katere je primešan pigment), od debeline nanosa teh barv (zato so akvareli z istim pigmentom manj obstojni od oljnih barv), od uporabe fiksativa (brezbarven zaključni lak, ki pravtako nosi UV zaščito) ali stekla z UV zaščito, pa do položaja slike na steni (nikolina direktnem soncu!), vlage v prostoru in kakovosti papirja, paspartuja in lepilnega traku, ki ju združuje (izrazi kot so "acid-free" ali "archival"so zaradi manipulativnih uporab postali nepomenljivi, zato je bolje, če jih spremljajo šedodatne informacije kot so pH in vsebnostmaterjalov).
Lani je bil ukinjen PR206, katerega je naprimer Winsor & Newton nato nadomestil s PR179. PR206 je bil obstojen, delno prosojen, vsestransko uporaben rdeč pigment (PR pomeni pigment red), ki je posušen postal le malo svetlejši (PR179 pa posušen postane bolj svetlejši in manj nasičen kot moker), je lepo neutraliziral modre in zelene pigmente in sem z njim lahko dosegel lepe temne odtenke. W&N tako v svojih alizarin verzijah namesto PR206 sedaj ponuja PR179, katerega so v laboratoriju nekoliko spremenili, da bo podoben temu kar smo bili navajeni (ti pigmenti pa so uporabljani ker je resnični Alizarin Crimson, torej PR83 tako UV neobstojen, da bi ga bilo potrebno prepovedat prodajat, saj je žal še vedno dovolj neumnih strank, ki ga kupujejo, tudi med profesionalci, ki radi špilajo stare mojstre).
Na fotografiji je vidna razlika. 1, 2 in 3 gre za isto barvo, le da je 3. bolj koncentrirana in dražja, 4. pa je to kar je sedaj pri W&N naprodaj. Ni konec sveta, je pa opazna razlika, PR206 je bil malce bolj rožnat z modrikastim podtonom, medtem ko je PR179 toplejši, bolj rumen, v osnovni obliki spominja na posušeno kri. Je pa posušen PR179 vedno precej lahko dvignit s papirja, skoraj popolnoma ga lahko zbrišeš.
Tako sem po naših trgovinah pobral še zadnje barve s PR206, če se kdo sprašuje kje so.
“Njeno bruhanje je bilo zeleno; beločnice njenih oči so postale zelene in svojemu zdravniku je rekla, da je "vse, kar je pogledala, zeleno”
Nato je 19 letna Matilda umrla. Leta 1814 je bil izdelan bleščeč zelen pigment iz bakrovega arzenita, PG21. Barvo so imenovali pariško zelena in vzljubili so jo tako slikarji kot izdelovalci oblačil, tapet in drugih izdelkov kot sveče, mila, kozmetika in pripravki za barvanje slaščic.
A kmalu so se začele dogajati sumljive reči. Zelene tapete, katerih produkcija je bila samo v Angliji več deset milijonov na leto so v rahlo vlažnem stanju začele smrdeti po miših, stanovalci pa zbolevat saj je v takrat nezračnih stanovanjih plesen na njih povzročila sproščanje plina arzina, toplota pa mikroskopsko luščenje s predmetov in igrač v zrak. Gostje vikorjanskih večerij, ki so zelene sladkorne okraske tort odnesli svojim otrokom domov, so jih kasneje našli mrtve. Ljudje, ki so nosili zelena oblačila so umirali bolj zgodaj in od tod vraža v francoskem teatru, da zelena barva prinaša nesrečo in se ji je potrebno na odru izogibat. Zaposleni v proizvodnjah barvanih izdelkov, takrat tudi otroci veliko mlajši od Matilde, so trpeli zaradi kronične zastrupitve in začeli bolehati za kožnimi razjedami, boleznimi jeter in rakom.
Zelena je bila Napoleonova najljubša barva v kateri je imel vse stene, po tem ko je umrl zaradi krvavečih rakavih razjed na želodcu so v njegovem telesu našli visoko vsebnost arzena in s tem eno od teorij za smrt. Čeprav so probleme ljudi povezali s prihodom pigmenta in so obstajali akti o omejevanju, študije o smrtonosnosti barve v vlažnih tapetah pa so to potrdile konec 19. stoletja, je pohlep gnal uporabo zalog do prepovedi v sredini 20. stoletja, ko so plakati še spodbujali ljudi naj svoje ribnike in vodne poti škropijo s tem strupom proti komarjem (in podganam v Parizu, od tod ime). In to je le del zgodbe o zastrupljenosti viktorjanske dobe, arzen so dajali v vsa mogoča zdravila, nekatera sta uporabljata tudi Darwin in kraljica Viktorija.
Uporaba oljne barve je bila varnejša od hlapečih tapet, a verjetno morajo restavratorji danes biti previdni pri praskanju zelenih slik Turnerja, Moneta, VanGogha ali Ceznanna.
Mangansko modra ali PB33 je skoraj popoln cian odtenek, ki le v akvarelu zaradi velikih in težkih delcev izvede edinstveno drastično granulacijo (v kupčkih se vsede v teksturo papirja). Pigment se je nekoč uporabljal za barvanje cementa, predvsem bazenov, nakar se ga je zaradi nevarnih odpadkov, ki nastajajo pri industrijski proizvodnji in s tem okoljske škodljivosti v osemdesetih prenehalo izdelovati.
Izpostavljenost manganovemu prahu v rudnikih ali proizvodnji se je poznala na plodnosti, dihalih, srcu in ožilju, kronična zastrupitev z manganom pa je prizadela predvsem osrednji živčni sistem, kar je lahko vodilo v vedenje, znano kot “manganova norost”, ki vključuje živčnost, razdražljivost, agresijo in destruktivnost z bizarnimi kompulzivnimi dejanji, kot je nenadzorovan krčevit smeh ali jok, impulzi po petju, plesu ali brezciljno bežanje.
Ker je manganat temno zelen/moder se ga za izdelavo pigmenta kombinira z barijevim sulfatom za posvetlitev barve. Barijev karbonat so v preteklosti uporabljali kot strup za podgane, barijev nitrat daje ognjemetu zeleno barvo, barijev sulfat pa je netopen, absorbira rentgensko slikanje in zapusti telo, zato edino to barijevo spojino lahko varno pogoltnemo. PB33 je barijev manganat sulfat in čeprav sta glavni komponenti strupeni je spojina netopna, tako da kot slikarska barva verjetno ne predstavlja nevarnosti za slikanje.
Zaloge pri večjih proizvajalcih slikarskih barv so dvajset let po ukinitvi pravtako pošle, nazadnje je bil na voljo pred desetletjem pri Old Holland, ko sem ga tudi sam še dobil. Kot del mešanice pigmentov je verjetno še pri proizvajalcu Da Vinci, sicer pa v čisti obliki le pri manjših kot Wallace Seymour za tiste, ki si to lahko privoščijo.
Večji proizvajalci slikarskih barv ga danes imitirajo s PB15 ali kot kombinacijo večih pigmentov. Sam odtenek je v imitacijah lahko za silo podoben (Lefranc Bourgeois s fotografije izgleda le kot zelenkast podton PB33, Daniel Smith pa bi bil sinja odtenek, če bi bil manj vijoličast), česar nikomur ne uspe doseč je intenzivna granulacija. Sploh na veliki površini tekstura katero ustvari PB33 res naredi svoj čar in mi je žal, da ga v preteklosti nisem kupil na zalogo.
“Priporočam kadaver rdečkastega človeka (ker se verjame, da je pri njem kri svetlejša in zato meso boljše), celega, svežega, starega okoli štiriindvajset let, mrtvega po nasilni smrti (ne bolezni), izpostavljenega luninim žarkom en dan in noč” - zdravnik Johann Schroeder
Egipčanske mumije so v srednjeveški Evropi postale dober posel zaradi vere, da so zmlete medicinsko uporabne. Praške so nanašali lokalno ali jih stresli v pijačo. Egipčanski veljaki, ki so se dali balzamirat sigurno niso računali, da jih bodo čez 5000 let evropejke mešale v kozarcih in egipčanskim trgovcem z mumijami pravtako ni šlo v račun kako lahko olikani kristjani jedo trupla mrtvih. Ti praški so postali eno najpogostejših zdravil v lekarnah, ob pomanjkanju pa so dobavitelji pod pretvezo ponujali kar trupla obsojenih kriminalcev in sužnjev, katera so prej obdelali z bitumnom in jih izpostavili soncu, da bi proizvedli mumificirano tkivo. Zdravniki so verjeli, da mumije vsebujejo skrivnostno življenjsko silo, ki regenerira telo trpečega, tako da ko so mumije postale redke so postala priporočljiva tudi trupla mladih fantov in devic.
Po 18 st. so z razvojem znanstvenega mišljenja začela ta prepričanja upadat, se je pa po Napoleonovi okupaciji Egipta pojavil velik interes za tamkajšnjo kulturo, egipčanske oblasti pa so uredile varen masovni turizem. Mumije so se sedaj kot eksotična zanimivost poleg vse ostale krame zopet odpravile na pot v Evropo.
“Ne vidimo ničesar, kar bi lahko pridobili, če bi svoje platno namazali z delom morda Potifarjeve žene, česar ne bi enostavno mogli doseč z manj krhkimi materiali in bolj treznega značaja” - Laughton Osborn
Uporabljan od 16 stoletja je pigment iz mumij dosegel največjo popularnost v 19 stoletju. Slikarje je sicer motilo, da so lastnosti pigmenta (izgled, počasno sušenje, vpliv na druge barve, neobstojnost) nezanesljive in odvisne od sestave vsake mumije. Vdova Burne-Jonesa pa zapiše, da ko je Alma-Tadema bil na obisku in Jonesu razložil, da je v mumijsko rjavi zares zmlet faraon, je ta zgrožen odšel iskat svojo tubo barve in jo spodobno pokopal na vrtu, hči pa je gor posadila marjetico. S tem odnosom je 19 stoletje tudi odpravilo mumije iz barv.
Po nemškem književniku Wolfgangu Goetheju poimenovan getit je pogost mineral sestavljen iz hidriranega železovega oksida, ki se nahaja povsod na zemeljskem površju. Je glavna sestavina rje in barjanske železove rude. Pigmenti železovega oksida so rumeni, rdeči, rjavi in zeleni, slikarji pa barve poznamo kot oker, sieno, rdeči oksid, umbro in terro verte. Toplotno spremenjen v rdeči pigment je poznan že od časov paleolitika na jamskih poslikavah, kot rumeno zlat odtenek je prisoten v pogrebnem prtu očeta legendarnega kralja Midasa, prilepki (stožčaste “školjke” na plažah, ki so v resnici polži in za katere so do nedavnega mislili da ustvarijo vakuum v kombinaciji z močno mišico, a v resnici neverjetno hitro proizvedejo izjemno močno lepilno sluz) pa imajo na jeziku s katerim strgajo po skalah zobe, ki so sestavljeni iz 80% getitnih vlaken, kar velja za najmočnejši biološki material kar so ga kdaj testirali.
Tradicionalna imena barv, kot so oker, siena ali umbra, so lahko zavajujoča, saj za izdelavo danes vedno ne uporabljajo naravne gline z železovim oksidom. Temu naj bi bile namenjene označbe s splošnim barvnim indeksom PBr7 ali PY43, a kot pravi Bruce MacEvoy, v resnici tudi v teh primerih prodajajo mešane sintetične pigmente železovega oksida, ki niso iz naravnih rud, uporaba naravnih oksidov pa naj bi se tako zmanjšala, da je angleško Društvo barvarjev in koloristov leta 2001 razmišljalo o odstranitvi PBr7, PR102 in PY43 iz barvnega indeksa in prerazporeditvi teh pigmentov med indekse za sintetično rjave PBr6, rdeče PR101 ali rumene PY42 železove okside. Vendar so proizvajalci lobirali za ohranitev teh indeksov kot priročnih barvnih oznak in zaželenih tržnih imen.
Za razliko od pigmentov izdelanih v laboratoriju se barva naravnih pigmentov železovega oksida spreminja glede na sestavo specifičnega dela zemlje, kjer ga izkopavajo. Pravi mineralni pigmenti so dražji, a lahko ponujajo zanimive lastnosti, kot je dvobarvnost. Relativno veliki kristali getita dajejo mineralu rumeno barvo, manjši kristali pa rjave odtenke in v mojem primeru je vidna ta bogatejša, dvobarvna struktura, sploh ko na desni v cvetačastem efektu (preveč vode) le rumena odplava na rob.
V korenini brošča je spojina alizarin, uporabna kot rdeče barvilo, katere sledi so bile najdene v starem Egiptu, Perziji in med ruševinami Pompejev. Do 7 stoletja pr n št. so iz barvila že izdelovali pigment (iz prvotno v vodi/alkoholu topnega barvila so z usedanjem na netopno, brezbarvno nosilno snov, kot je aluminijev ali kalcijev sulfat, dobili netopen pigment, primeren za mletje v vezivo za izdelavo barv). Tak pigment so uporabljali po vsej Evropi, Bližnjem vzhodu in Aziji. Gojenje brošča je bil velik posel v srednjem veku in renesansi, saj so tako barvali oblačila, preproge in izdelovali slikarske barve.
Leta 1869 sta nemška kemika Graebe in Liebermann sintetizirala umetni alizarin, industrijska proizvodnja pa je končala biznis z broščem. To je bil verjetno prvi sintetični organski pigment, ki je komercialno nadomestil svojo naravno različico, kar predstavlja pomemben mejnik v zgodovini kemije in industrije barvil. Ugotovitev, da je mogoče naravne spojine kemijsko reproducirati v laboratoriju je odprla vrata sintezi kinina, morfina, adrenalina, vitamina C in številnih zdravil, s čemer je sinteza alizarina temeljno prispevala k razvoju sodobne farmacevtske industrije.
Tako je veliko cenejši, UV obstojnejši in z večjo barvno močjo postal pogost del slikarske palete. Zaradi svoje globoke, hladne rdeče barve z rahlo modrikastim podtonom je bil idealen za mešanje senčnih tonov, zamegljenih vijoličastih odtenkov in žametnih skoraj črnih barv, ter vse od nežno rožnatih do temnih bordojev v krajinskem in tihožitnem slikarstvu, ter sijajnih tonov kože pri figurah, sploh s prosojnimi glazurnimi tehnikami. Bil je najljubši vijoličasto rdeči pigment ljubiteljske slikarke, angleške kraljice Viktorije.
A s slik, zlasti pri tankih nanosih, je PR83 že izginil. Stene Van Goghove Spalnice niso več vijolične in nekoč energično rdeče ozadje Renoirjeve Madame Clapisson je zdaj umirjeno, lisasto morje zelenih in sivih tonov. Obstojnost PR83 je za današnje standarde porazna, zato ga nekateri proizvajalci barv ne ponujajo več. Drugi pa še naprej služijo na račun starejših kupcev, ki jih greje naivna misel, da z posnemanjem starih mojstrov tudi sami postajajo novi stari mojstri.
Rjava in rdeča sta bili nekoliko preveč navadni za upodabljanje bogov, zato so si Egipčani prizadevali za modro, saj je povezovala z nebom in reko Nil ter predstavljala vesolje, stvarjenje in plodnost. Egipčanska modra (PB31) ni v naravi najden pigment, temveč ustvarjen z mešanjem peska, bakrove rude, apna in pepela, ter segrevanjem med 800 in 1000 °C. Pigment naj bi nastal v starem Egiptu (ali pa je prišel že prej iz Mezopotamije ali Sirije) in je tako prvi znani sintetični pigment. Obsežno so ga uporabljali tudi Rimljani, ki so ga prvi omenjali v tekstih kot “caeruleum”, s propadom imperija pa se je skupaj z njihovo industrijsko strukturo izgubila tudi metoda priprave. Pigment je izginil za 1200 let, modro pa smo nadomestili z azuritom, smaltom, indigom in večno dragim lapis lazulijem (izraz za PB31 v egipčanskem jeziku pomeni umetni lapis lazuli). Ponovno so ga odkrile šele kemijske analize v 19 stoletju.
Na odtenek je vplivala velikost kristalov (grob je temno moder, fino zmlet pastelno svetlejši), količina prozornega stekla, več apna je dalo zelenkast odtenek, preveč bakra pa rjavkaste primesi. Pigment je izjemno stabilen, saj ne bledi, ne oksidira, odporen je na vlago in svetlobo, tako je v odličnem stanju tudi na 3000 let starih zidovih. Pred leti so odkrili, da pigment močno sveti v bližnjem infrardečem spektru (potencialno uporaben v biomedicini, varnostni tehnologiji, celo v gradbenih materialih za hlajenje stavb in izboljšanje sončnih celic), kar omogoča nedestruktivno zaznavanje, ko ni več viden, s čimer je Britanski muzej dokazal da so bile Elginove skulpture nekoč pobarvane.
A v akvarelu PB31 ni na voljo nikjer, kadar je, pa ni poceni. Pigment je kristaliničen silikat, torej kot keramika tvori trde, ostre delce z relativno visoko specifično težo. Ob nanosu s čopičem ne lebdi enakomerno, ampak se hitro usede v kupčke, posušen pa je na otip grob kot šmirgel papir (verjetno moj PB31 ni bil zmlet na dovolj fino zrnatost). Tak pigment ne bo vodil do povpraševanja, verjetno ga uporabljajo predvsem restavratorji. Izgleda kot malce bleda cerulsko modra z blago zelenkastim podtonom, ki na fotografiji ni dobro viden.
Napolitanska rumena (PY41) je sol dveh strupenih kovin, svinca in antimona, in je tako verjetno najbolj strupen pigment, ki je v akvarelih še na voljo. Svinec je nevrotoksičen element težkih kovin, ki se lahko kopiči v telesu, zlasti v kosteh, jetrih in možganih, kjer lahko povzroči nepopravljive motnje živčnega sistema. V obliki čistega pigmenta vstopa v telo skozi dihala ali usta, v vezani obliki (akvarel, olje) pa je nevarnost precej manjša. Vseeno ni treba jesti sendviča z umazanimi rokami.
PY41 je ustvarjen umetno, čeprav obstaja naravni mineral bindheimit, ki ima enako strukturo, a je redek, z nepredvidljivo sestavo, in verjetno ga včasih tudi ne bi znali izolirati iz rude. Pigment se je prvič pojavil v starem Egiptu in Mezopotamiji, kjer so ga uporabljali v rumenih glazurah za keramiko, medtem ko je njegova uporaba v slikarstvu (in omemba Neaplja, ker so mogoče od tam, kot središča keramike in glazur trgovci izvažali pigment po Evropi in ustvarjali marketinško mitologijo, da izvira ob vulkanu Vezuviu) prvič zabeležena šele v sredini 17. stoletja. Do takrat je bila v srednjeveški Evropi glavni rumeni pigment svinčevo kositrova rumena (na barvnem indeksu pravtako PY41).
Neapeljsko rumena je glede na temperaturo med izdelavo na voljo v različnih odtenkih, od zelenkasto rumene do rožnato oranžno rumene. Gre za precej prekrivno barvo, ki se obnaša kot gvaš. V krajinarski tradiciji je bil njen nekoliko hladen, pridušen ton priljubljen, saj se ta rumena za razliko od drugih, ki silijo v ospredje zdi, da se umika v oddaljeno ozadje. Kemik George Field je opozoril, da se neapeljska rumena ob prisotnosti železa lahko spremeni, zato je umetnikom svetoval uporabo paletne lopatice iz slonovine ali roga, ne iz kovine.
Zlivanje vode po koncu slikanja v naravo torej ni primerno, kar se načeloma počne pri večji uporabi teh barv je, da kozarec pustiš stati čez noč, v odtok odliješ zgornji del “čiste” vode, usedline pa zlivaš v drugo posodo, katero boš nekoč odnesel v zbirni center za nevarne odpadke. Ali pa ne uporabljaš PY41, saj danes ni nič posebnega.