Zadnji mesec se je po privatnih umetniških skupinah pojavila manipulatorka z imenom Kaly Kolonič, ki skuša zavesti naivne slikarje in slikarke, da nakažejo denar za razstavljanje v njeni virtualni spletni galeriji, kjer naj bi bila prisotna “največja umetniška imena” in “svetovno znani zbiratelji”. Na moj očitek, da nateguje, je odgovorila, naj jo poGooglam in se prepričam o njenih dosežkih. Žal sem to tudi storil:
Šlampasto napol predelana in nedokončana spletna stran s placeholder vsebino (stock fotografije špagetov z Lorem ipsum tekstom) med drugim navaja, da “Kaly Kolonič je mednarodno certificirana prehranska svetovalka” z “9 mednarodnimi diplomami iz področja prehrane in Diplomo iz Energijske medicine”, ki se “redno izobražujem od najboljših zdravnikov in nutricionistov po celem svetu.” Sigurno se ne izobražuje od najboljših slovenistov, njena uporaba “iz” in “od” tudi deluje kot avtomatični prevod generičnih manipulatorskih zapisov tipa “I learn from the best doctors.” Njene diplome seveda niso univerzitetne diplome medicinske discipline, ampak gre za prevzemanje terminologije resnih institucij, da v javnosti ustvarijo vtis legitimnosti (izraba simbolnega kapitala jezika). Torej njeni nazivi predvidevam (ker ne navaja nobenih konkretnih referenc) so s kakšnih spletnih šol, tečajev, delavnic in zasebnih coaching programov znotraj teh new age spiritualnih gibanj, kjer skozi reinterpretacije vzhodnih tradicij mučkajo z avrami, vibracijami, z energetskim skeniranjem, z uravnavanjem čaker in učijo meta tehnike vsega mogočega. Njeni nazivi služijo vzbujanju občutka statusa velike strokovne kariere, medtem ko v resnici verjetno ne ve kje je vhod v univerzo.
Kvazi priznanja tako uporablja tudi kot ”doslej edina slikarka na svetu, ki slike kar dvojno energijsko aktivira, kar je njen prepoznavni znak”, svoje slike pa “v umetniškem svetu bolj znana pod znamko Divine Kaly” prodaja “s popusti do 90%”. To je marketinški trik, kjer se zasidra nerealno previsoko osnovno ceno, nato pa nenavadno visok popust ustvarja psihološki učinek ekskluzivnosti in priložnosti. Oznaka “Sold out" je pravtako lahko marketinški trik, ki ustvarja občutek družbene potrditve in priljubljenosti, kjer ljudje sklepajo, da je nekaj vredno zaupanja, če vidijo, da to uporabljajo ali kupujejo mnogi drugi. Ta oznaka je na skoraj vseh slikah z namenom, da v obiskovalcu strani vzbudi občutek, da je priložnosti malo in naj o nakupu ne razmišlja predolgo. Njena dela si, kot pravi v nekem intervjuju, lastijo "Zdravko Čolić, Nuša Derenda, Jože Potrebuješ, Davor Radolfi, Jernej Tozon, Rade Šerbedžija" in mnogi drugi, ne izvemo pa na kakšen način je do tega prišlo (verjetno so bili tudi v poslovnem razmerju z njeno PR agencijo), saj ustvarjalci slavnim radi podarijo dela, da lahko nato ravno na tak način javno signalizirajo svojo kakovost. Zaradi obkrožanja s svojimi energijskimi slikami v spalnici njen tumor ni bil rakav in tako se je tudi rešila operacije hrbtenice, pove v intervjuju. Sicer pa so “strokovnjaki kvantne fizike in medicine odkrili, da moje telo in s tem tudi moje slike, vibrirajo na najvišji energijski frekvenci” kar so nato “več kot 15 let smo jih nato testirali tudi na ljudeh in rezultati so dih jemajoči”. Naj izsledke na mednarodnem simpoziju objavi IJS, a z umetnostno kvalitativnega vidika bi njene čečkarije znal narediti v umetniškem svetu enako znan sosedov pes.
Med drugim “redno predavam na številnih predavanjih in konferencah” in piše članke za številne medije, kar je zopet izraba terminologije, ki v nas vzbudi perepcijo navezovanja na strokovne prezentacije, v najsplošnejšem pomenu pa lahko pomeni zgolj govorno podajanje neke vsebine. Božanska Kaly ne predava na znanstvenih, medicinskih ali nutricionističnih kongresih, ampak na motivacijskih eventih, nastopa na kakšnih sejmih, sodeluje na podcastih, v Zoom/Youtube klepetalnicah in mogoče kakšnih samorganiziranih ali najetih prostorih, kjer plačaš ali dobiš brezplačen časovni prostor v zameno za promocijo. Lahko tudi, da so omembe “predavanj” neke stare reference kot npr. govorjenje na študentskem dogodku, ki takšnim profesionalnim manipulatorjem ostajajo uporabne marketinške fraze do konca “kariere”. Cilj je napihovanje javne podobe na zavajajoč način, kjer se nato ob očitkih, da lažejo, lahko z interpretacijami pomenov izrazov in dogodkov izmotavajo ven kot naoljene jegulje. To je značilen PR slog (odnosi z javnostmi, upravljanje ugleda skozi strateško komuniciranje), kjer se vtis gradi s taktično izbranim izrazoslovjem, ne z dokazili. Tako je tudi lajanje sosedovega psa lahko predavanje, ko vaško kuzlo uči klasifikacije mimoidočih, kdo je domač, kdo tuj in kdo zahteva takojšnjo zvočno intervencijo. Njeni članki so tako lahko magar o uporabnosti odprte skute v hladilniku, številni mediji za katere piše pa njeni blogi in delanje generičnih intervjujev za razne e-revije. Vse kar naklada je težko preverit, ker je prikrivanje nezadovoljive resnice ključni del sugeriranja želene javne podobe teh prodajalcev kačjega olja.
Vse to pa je le delček repertoarja sposobnosti tega božanskega multipraktika: pravtako je nekdanja glasbenica, plesalka, učiteljica plesa, TV voditeljica, moderatorka, “strokovnjakinja za socialna omrežja” s Facebook ads certifikati, content creatorka, success coachinja, je “osebna piarovka največjih zvezd v Sloveniji in na Balkanu”, ki “gradi tudi sanje številnim podjetnikom”, je učiteljica za Super spomin, ima agencijo za "PR in promocija glasbenikov/športnikov/dogodkov", modeling akademijo z online izobraževanji o ličenju, catwalku in samozavesti, ter World Top Model Slovenia licenco, kar ji omogoča pravico organiziranja lokalnih lepotnih izborov (taki projekti so privlačni za PR osebe, saj omogočajo več prihodkovnih tokov skozi prijavnine, modeling akademije, sponzorstva, prodajo dogodkov itd). Pravtako “že več kot 15 let skrbim za prehrano športnikov prvoligašev doma in po svetu”, kjer v intervjujih pove, da “Imam to srečo, da se lahko izobražujem pri top zdravnikih in nutricionistih na svetu, med katerimi je Nobelov nagrajenec za srce in ožilje iz Amerike, strokovnjak, ki skrbi za športno prehrano največjih športnih zvezd na svetu, kot sta na primer Leo Messi in David Beckham.” Nimam potrpljenja raziskovat ozadja te pretenciozne mreže napihnjenih, multi interpretativnih izjav in dogodkov, lahko se pa sami spustite po toboganu (npr. ona je bila pred desetletjem v agenciji Ekskluzivno (soorganizator slovenske mis universe) ko je bil tisti incident z zmagovalko, ki so ji vzeli krono zaradi laganja o medicinski izobrazbi)
Za “uspešno izpeljanih 3.000 projektov je kot edina Slovenka prejela prestižno mednarodno nagrado Dama leta (Lady of the Year)” katero, kot pravi “prejmejo samo najbolj uspešni ljudje, predsedniki, doktorji znanosti, zdravniki” (istega leta so dobitniki bili še srbski podpredsednik vlade, ambasador dobrega počutja za Srbijo in Črno goro, slovenski glasbenik Damiano Roi, posebno nagrado za ohranjanje tradicije družine pa je prejel foter Novaka Đokovića), kar je glede na fotografijo nagradnega kipca priznanje “Dama godine” pred desetletjem ustanovljenega družbeno promocijskega dogodka v Beogradu. Ona jo navaja v angleščini, da ustvari percepcijo širše relevantnosti. V postsocialističnem prostoru smo z zahoda skopirali ekosistem takih nagrad, ker z njimi podjetja dobijo PR, mediji vsebino, javne osebnosti pa status in družben prestiž. Tovrstnih nagrad je v svetu malo morje in vsako leto si izmišljujejo nove, saj skozi relativno nizke stroške organizacije gala večerov, networking dogodkov, ipd. nato prihodki prihajajo iz več virov hkrati, od sponzorske izpostavljenosti, vstopnic, VIP miz in tako naprej. Prejemniki nagrad pa ta družbeni ugled skušajo pretvorit v marketinški kapital kot naša Kaly in to je možno le dokler obstaja dovolj velik del javnosti, ki je še vedno tako naiven, da verjame v pomembnost omenjanja nagrad in priznanj. Nagrade so tržno zasnovan produkt, ne merilo kakovosti. Kriterij 3000 projektov izpolni sosedov pes z alarmnimi intervencijami, preiskovanjem robov dvorišča, analiziranjem novih vonjev, označevanjem vogalov in podobno.
Kaly Kolonič torej kot vsi profesionalni šarlatani mešetari z ekonomijo ugleda tam, kjer se valuta prestiža množi hitro, navzven, skozi intenzivno samopromocijo, z neodvisno verifikacijo, na področjih, kjer se da enostavno vstopiti z denarjem, kjer ni nekih proizvodnih stroškov, ni objektivne tržne cene in je nizka ali ničelna obvezna regulacija (danes v času upadanja ugleda v institucije sicer tudi pravi nazivi ne pomenijo kar bi morali). Tovrstni self made guriji se pojavljajo na področjih z odsotnostjo strokovnih standardov, kjer uspeh temelji predvsem na osebnem brandu in percepciji javnosti. Torej industrija wellnessa/coachinga/new age duhovnosti, ezoterika, osebna rast in svetovanja, influencerstvo in izdelovanje vsebin, sploh pa današnje področje “umetnosti”.
- - - - - - - - -
V tujini je zadnje desetletje ali dve pogosta komercializacija razstavnega prostora pod izrazom “vanity gallery”, kjer se ustvarjalcem zaračuna najem razstavnega prostora. To pomeni, da galerija vnaprej zasluži ne glede na kakovost slik na stenah, slikar pa razen tega, da lahko reče, da je razstavljal v svetovnih prestolnicah nima od vsega skupaj nič - te kvazi galerije nimajo ugleda, ne promovirajo, nimajo nobenih vez in poznanstev in vanje ne zahajajo nobeni zbiratelji. Ustvarjalec mora v ta najet prostor zvleči obiskovalce kot sam ve in zna. Podobno pozna svet založništva ali mode, kjer se služi na račun želje ustvarjalcev, da so objavljeni v fizičnem mediju, saj ta še vedno nosi določeno percepcijo statusa in prestiža. V zameno za plačilo se ustvarjalcem ponudi mesto v publikaciji, oz. se dela npr. fotografa objavi brezplačno ker praksa kaže, da ti fotografi/modeli nato kupijo izvod takšne print-on-demand revije, ker so bili sami objavljeni v njej (“vanity” pomeni nečimrnost, ker se ustvarjalci radi občudujejo, ko s fizično objavo v očeh drugih izpadejo prestižni z navidezno mednarodno kariero)
To je rastoča globalna industrija bolj ali manj očitnega nategovanja, kjer je poleg vanity galerij še mnogo drugih načinov plačljivega razstavljanja v tujini, od sodelovanja v nagradnih tekmovanjih raznih društev in trgovin, NFT/crypto galerij, do plačljivih art sejmov, Expo razstav, itd. Tudi to, da je naša Kaly “umetnica, ki razstavljam v galerijah po svetu (London, Hong Kong, Budimpešta, Italija, Praga)” je torej manipulacija, ki izkorišča zgodovinsko osnovano slovensko vero v tujino kot najpomembnejši kvalitativni kriterij. Ključni faktor v njenem primeru tu je ta, da je pred petimi leti postala piarovka ART Expo Ljubljana poslovne skupine podjetij in znamk AAMI s sedežem v BTCju, ki prireja pop-up razstave v hotelih, kongresnih centrih in najetih prostorih po raznih mestih v tujini, za katere ustvarjalcem prej zaračuna najemnino. V takšnih "galerijah" po svetu lahko razstavlja sosedov pes, če mu lastnik plača za sodelovanje. Najboljši dokaz za to so kar njene čečkarije ali pa njena “mednarodna spletna platforma”, kjer je edini kriterij za sodelovanje nakazilo €45 - €399 za različne pakete.
Torej, Božanska Kaly je zavohala možnost nategunskega zaslužka tudi v konceptih komercializacije razstavnega prostora in pričela s spletno razstavno galerijo imenovano “The Looma Art Expo”, kjer “gre za zelo drago tehnologijo, ki bo omogočila nepozabno VR izkušnjo”, največji partner “projekta The Looma (nekdanji Qvrse.io)” pa ima za sabo “izjemne projekte in sodelovanja s Tonyjem Cetinskim, Tanjo Ribič, Mrfy, Davorjem Radolfijem, podjetjem Crocs in številnimi drugimi”. To je klasičen primer marketinške manipulacije z asociacijami, kjer izraz draga tehnologija sugerira kakovost storitve, znana imena pa so uporabljena kot signal zanesljivosti in prestiža, čeprav nimajo nobene veze s celotno zadevo. Tudi sosedov pes lahko svojo koreografijo lajanja na dvorišču predstavi kot mednarodno predstavo, ko jo uploada lastnik dvorišča, ki je nekoč polagal ploščice distributerju, kamor je prišel poslovni partner Kevina Bacona. Draga tehnologija o kateri govori (Spatial.io) je ameriška spletna 3D platforma z brezplačno osnovno verzijo, ki vsem omogoča enostavno ustvarjanje virtualnih okolij (galerije, sejmi, razstave), nalaganje slik, videov in komunikacijo med obiskovalci. Kot je ta moj zapis svetovanje na zelo dragi Metini tehnologiji, ki ima za sabo izjemne projekte s Snoop Doggom. The Looma Art Expo je pa ime katerega je ona na tej platformi izbrala za svojo spletno 3D galerijo, kjer bo na stene naložila digitalne slike vseh naivnih upokojenih nedeljskih slikark, ki ji bodo nakazale denar. Qvrse je pa neka NFT/branding platforma, katero po njeno rabimo "da ne boš sto let za leseno žlico".
Ta tekst predstavlja moje razumevanje tega kar sem na hitro našel o njej na Googlu kamor me je poslala, težko pa je stvari preveriti, ker je vse skupaj neurejen, nepregleden in slabo dokumentiran nategunskai cirkus samopromocije. Edina kompetenca Kaly Kolonič je ta, da nastopa kot tretjerazredna PR agencija, ki se preoblači v različne kostume - poišče sivo cono in uporabi klasične PR trike, da iz teh niš izvleče denar prek manipulacije percepcije. Je prodajalka iluzije vrednosti v prostorih, kjer ni nikogar, ki bi to preverjal. Nanjo sem prvič naletel prejšnji teden v privatni skupini Likovni umetniki, kjer je ob brezvezni AI generirani podobi človeka v galeriji ljudi napeljevala na ta Looma projekt, z izjavami, da bodo prisotni največji umetniki in svetovni zbiratelji. A pomembni zbiratelji sploh za Slovenijo ne vedo, kaj šele da bodo brskali za tartufi po spletnem pajzlu Kaly Kolonič. Za denar katerega zahteva njena “The Looma Art Expo” galerija kupite raje vrečo pasjih briketov in jo vržite čez ograjo, kjer vas sosedov pes z istim naborom sposobnosti za razliko od nje (in njenih slik, ki ščitijo “vse člane pred negativnimi vdori energij”) vsaj varuje, da vas nihče ne okrade.
Po mojem očitku je bila njena objava izbrisana (predvidevam, da je to sama storila ker le mojega komentarja ni mogla), a se je drugi dan pojavila nova, z drugimi oblikami manipulacije. Naprimer “Zaradi velikega povpraševanja bo…”, kar nam vzbudi prepričanje, da se ji splača nakazat denar, kot bi to radi storili že mnogi. Ali pa “mednarodna rastava v virtualnem svetu z velikim dosegom” čeprav je vse na spletu mednarodno z dosegom do vseh mogočih narodov. Tudi informacija, da je število prijav omejeno (ne izvemo pa koliko je mest), je klasični PR trik, ki vzbudi pritisk, percepcijo pomanjkanja in strah pred zamujanjem nečesa pomembnega. Po mojem ponovnem komentarju je dva dni nazaj tudi ta njena objava izginila, ostala pa je ena izpred dveh mesecev katere takrat nisem opazil, v njej pa 36 všečkov in malo manj komentarjev, ki se močno zanimajo za njen projekt. Sedaj pa ne vidim nobene objave, mogoče sem ignoriran.
(Božanski Kaly nakažem denar, če zadevo naredi kot Quake mod s postmodernističnimi smetmi slovenskih kvazi umetnikov, katere bom lahko z dvocevko razvalil dol s sten, ona pa je zadnji raid boss z vsemi njenimi avrami in self ressurectanjem in dropa kupone za popust do 90% v ljubljanski trgovini s slikarskimi pripomočki)